Ogledano: Duh v školjki (2017)
Metactitic.com5.2
Imdb.com6.9
Rottentomatoes.com4.6
Filmstart.si6.5
Pozitivno
  • vizualni aspekti
  • dobre igralske predstave
Negativno
  • poenostavljena verzija animeja
  • zadnjih petnajst minut
5.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
5.5


Naslov:
Duh v školjki (Ghost in the Shell)
Premiera: 30. 3. 2017 (Slovenija)
Žanr: znanstvena fantastika, akcija
Država: ZDA
Igrajo: Scarlett Johansson, Takeshi Kitano, Pilou Asbæk, Juliette Binoche
Režija: Rupert Sanders


OPIS:

Majorka (Scarlet Johansson) je hibrid med človekom in kiborgom, zaradi posebnih bojnih sposobnosti pa jo postavijo za vodjo enote Sekcije 9, ki se ukvarja z najnevarnejšimi zločinci. Njihova glavna tarča je ekstremist, ki goreče nasprotuje kibernetični tehnologiji. Toda čas pokaže, da ta ni največja nevarnosti, ki preti Majorki.


FILMSTART. RECENZIJA

V času, ko v Hollywoodu kronično primanjkuje idej, se producenti ozirajo k novim podlagam, ki bi jih bilo mogoče prenesti na veliko platno. Stripom se čas izteka (upajmo) in tako se je lani prvič resneje vzelo videoigre, toda rezultat je bil obupen. Kot kaže, se bo letos Hollywood preizkusil v adaptaciji mang/animejev in prvi poskus je predelava legendarnega Duha v školjki (Ghost in the Shell/Kôkaku Kidôtai, Mamoru Oshii, 1995), ki je močno vplival na filmski svet devetdesetih, kar je moč prepoznati predvsem v Matrici (The Matrix, brata Wachowski, 1999). Tematika umetne inteligence in kiberpankovska prihodnost sta vedno privlačna aspekta, toda prehod iz animeja v film je bil težaven že pri mnogih japonskih poizkusih, da Hollywooda niti ne omenjamo – beri: Dragonball Evolution (James Wong, 2009). Nič kaj prizanesljiva pa ni niti kontroverznost okoli izbire glavne igralke.

Zadnja leta smo priča mnogim visokoproračunskim filmom, ki pa v vizualnem smislu ne opravičijo vsega denarja, ki je porabljen za film. Tega ni mogoče pripisati Duhu v školjki, saj je vizualno čudovit film, ki se ponaša z izredno dobro fotografijo, scenografijo in uporabo računalniško generiranih ter praktičnih učinkov, veliko pa pripomore tudi glasbena podlaga Clinta Mansella. Rupert Sanders je zopet dokazal, da gre predvsem vizualnega režiserja, saj je zelo očitno, da je veliko truda posvečenega adaptaciji futurističnega sveta animeja, ki resda zelo spominja na Iztrebljevalca (Blade Runner, Ridley Scott, 1982). Kot se za visokoproračunski spektakel spodobi, je tekom filma mogoče zaslediti tudi mnoge dobro posnete akcijske prizore, ki pa niso toliko v ospredju, saj je veliko večji poudarek na zgodbi in protagonistki.

Že večkrat omenjenemu animiranemu filmu Mamoruja Oshiija je težko karkoli očitati, toda brž čas, bi se lahko kaj več postorilo glede ozadja glavnega lika Majorke. Ameriška igrana različica ta aspekt razširi (še preveč) in celoten film gradi okoli protagonistke, ki jo več kot dobro upodobi hollywoodska zvezdnica Scarlett Johansson. Podobno kot pri japonski različici je tudi tokrat mogoče najti konflikt med človeštvom in tehnologijo ter mejo med njima, ki z vsakim dnem bolj izginja. Obenem je v bližnji prihodnosti filma mogoče zaslediti čedalje večji vpliv korporacij (nekaj kar lahko čutimo tudi v realnem svetu), kar je še eden od pogostih motivov v znanstveni fantastiki.

A ob prehodu iz animiranega v igrani film se je izgubilo precej vsebine, ki je krasila japonsko verzijo iz leta 1995. Ta je prežeta s filozofskimi podtoni in raziskovanjem človekove eksistence ter njegovega mesta v rastočem svetu tehnologije. Različica Ruperta Sandersa se teh tem dotakne le površinsko in jim ne posveča tolikšne pozornosti, saj je pripoved zgodbe pretežno enoplastna ter celostno gledano tudi malce generična. Adaptacija Duha v školjki je imela na voljo ogromno snovi, ki bi film lahko približala že omenjenemu Iztrebljevalcu ali pa Ex Machini (Alex Garland, 2015), toda na žalost so se ustvarjalci zatekli k že videnim in ustaljenim tirnicam. Izredno motečih je predvsem zadnjih petnajst minut filma, ki pokažejo vse kar je trenutno narobe s Hollywoodom. Težavnih je tudi nekaj prizorov, ki so direktno preneseni iz animeja, toda njihov dialog je povsem odvečen in morda tudi nesmiseln v kontekstu filma. Igrana verzija se tudi vse preveč zateka k razlaganju in poenostavljanju z namenom, da osvoji širše množice.

Ob analiziranju filma je težko ignorirati kontroverznost okoli izbire Scarlett Johansson kot glavne igralke. Njen lik je namreč v vseh različicah franšize Duh v školjki Japonka in tako se je dvignilo veliko prahu okoli t.i. hollywoodskega beljenja. Zanimivo je, da se podobne spremembe delajo tudi v drugi smeri. Se je lansko leto kdo obregnil ob izbiro Willa Smitha v filmu Odred odpisanih (Suicide Squad, 2016, David Ayer)? Njegov lik Deadshota je v stripih namreč bel. Ali pa Samuela L. Jacksona v Marvelovih filmih? Nekateri zahodnjaki vse preveč iščejo pravico in politično korektnost, toda v filmu je sprememba dejansko dodala neko novo plast liku in komentarju futurističnega sveta polnega tehnologije. Obenem pa je Johanssonova svoje delo opravilo več kot dobro, enako pa lahko tudi trdimo za mednarodno zelo pestro zasedbo, ki jo še sestavljata legendarni Japonec Takeshi Kitano in Danec Pilou Asbæk.  Seveda bi film lahko ponudil priložnost kaki azijski igralki, toda obenem je potrebno tudi razumeti komercialne razloge. Kdor misli, da ostale filmske industrije tega ne počnejo, je v veliki zmoti.

Duh v školjki je tako povsem solidna filmska adaptacija animeja. Seveda je na veliko mestih amerikanizirana in posledično precej poenostavljena, toda obenem drži še vedno dovolj vsebine ter znanstvenofantastičnih motivov, da se obdrži nad gladino Vizualno je film izredno dovršen, toda težko se je znebiti občutka, da bi ob boljšem režiserju (primer: Denis Villeneuve) lahko dobili izdelek, ki bi osvežil trenutno stanje tega žanra in se manj zatekal k povprečju.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me