Ogledano: Druga stran upanja (2017)
METACRITIC.COM8.8
IMDB.COM7.4
ROTTENTOMATOES.COM9.1
FILMSTART.SI6
POZITIVNO
  • humor
NEGATIVNO
  • estetska nedovršenost
  • malodušno ozračje
7.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
1.3

Naslov: Druga stran upanja (Toivon tuolla puolen)
Premiera: 30. 8. 2017 (Slovenija)
Žanr: komedija, drama
Država: Finska
Igrajo: Skerwan Haji, Sakari Kousmanen
Režija: Aki Kaurismäki


OPIS:

Pravkar ločeni Wikström (Sakari Kousmanen) po odhodu iz stanovanja kmalu skorajda povozi nič hudgea slutečega prišleka iz daljne Sirije (Skerwan Haji). Poti trgovca in begunca gresta vsaka svojo pot, a se kaj kmalu ponovno združita … Prične se grenko-sladka zgodba o begunski problematiki, iskanju in človeški solidarnosti, ki ga bogatijo tudi številni drugi liki, na katere naletita glavna junaka.


FILMSTART. RECENZIJA:

Aki Kaurismäki je za številne prestižne nagrade nominirani in večkrat nagrajeni finski režiser ter scenarist, ki pa že slabih trideset let prebiva na Portugalskem. Njegov zadnji film, Druga stran upanja, ki smo si ga pri Filmstartu nedavno ogledali na novinarski projekciji v Kinodvoru, je bil letos na Berlinskem filmskem festivalu nominiran za zlatega leva (najboljši film), prejel pa je srebrnega (najboljši režiser).

Gre za zgodbo o Wikströmu, pravkar ločenemu trgovcu poznih srednjih let, in mlademu sirskemu beguncu Khaledu. Poti obeh se na začetku za kratek čas neopazno križata, nato pa sledimo dvema praktično ločenima tokovoma, ki se čez čas prepleteta v celoto. Wikström se odloči, da se bo namesto s preprodajo moških srajc raje ukvarjal z gostinstvom, in tako od prodaje željnega (kmalu bivšega) lastnika odkupi zavidanja nevredno gostilno. Njegova zgodba je komična, po drugi strani pa je Khaledova bolj trpka, saj dobimo vpogled v njegovo kruto usodo. Nekega dne je namreč v Alepu naletel na porušeno hišo, pod njo pa je bila zakopana skoraj vsa njegova družina. Tako je z bližnjimi pokopal tudi boga in se odpravil čez mejo kot begunec. Na poti (ki ga je, kot pove, vodila tudi čez našo rodno grudo) je izgubil stik s sestro, kar se zdi edina stvar, katera ga še ohranja pri življenju in mu daje smisel, saj si jo neskončno želi zopet najti. Miru pa nima tudi na Finskem, kjer je tarča lokalnih nacional(social)istov, ki še sami ne vedo dobro, proti komu ali čemu se sploh repenčijo oz. kdo ali kaj je tisto, kar jih moti …

Dogajanje ves čas spremlja subtilen, skorajda latenten humor, ki pa je ravno zaradi tega eden izmed adutov filmske predstave. Dodatno lahko pohvalimo še fotografijo, saj različna “senčenja” delu vdihnejo unikaten pečat. Toda, kaj ko ostali elementni kazijo estetiko posnetega in že tako mračni finski atmosferi dodajo še več malodušja. Z grotesknostjo sicer ni nič narobe, je pa ta povsem premalo stilizirana. Kostumografija in scenografija sta nikakršni, človek pa si prav želi, da bi svoj pridih dodal nekdo, kot je npr. ameriški režiser Wes Anderson, znan po stilizirani podobi svojih filmov. Kaurismäki je pač človek vsebine, boste rekli, a tudi tu razen že prežvečene družbene kritike ne dobimo kaj dosti. Da, procedura in papirografija sta hudič, pota administracije pa so zavita v spiralo, a na to je opozorilo že mnogo drugih filmov in umetniških del nasploh. Še najbolj sveža je morda ravno zadnja scena, ko v notranje organe ranjeni Khaled pomirjeno leži ob vodi in se igra s kužkom, ki je prav tako vsiljivec, spokojnost pa mu daje dosežen cilj – najdena sestra!

Išče pa tudi Wikström. Najprej denar, nato posel, potem nišo, na koncu pa najde izgubljeno ženo. Druga stran upanja pa ni samo film o iskanju. Poleg sovraštva osvetli še ljubezen in dobroto, ter tako postane film o človeški solidarnosti. Delavka v azilnem domu, iraški begunec, lokalni klateži, obupani brat in obupni gostinec so ljudje, ki jim za sočloveka ni vseeno ter so tako sposobni pokukati preko nezdrave pameti, birokracije, strahu in egoizma. Kaurismäki ni posnel filma, ki bi z aktualnostjo zdržal desetletja (vsaj upamo), je pa trenutno še aktualna tematika begunstva zagotovo vredna režiserjeve kritike.

Film priporočamo vsem ljubiteljem finskega filmarja in pa tistim, ki jim je blizu nekoliko nenavaden humor. Ostali? Utegnete se nekoliko (ali pa kar precej) dolgočasiti.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me