Ogledano: Doktor Sleep (2019)
Metacritic.com6
IMDB.com7.7
Rottentomatoes.com7.6
Filmstart.si6.7
Pozitivno
  • spretno povezovanje elementov obeh knjig in kultnega filma
Negativno
  • popolno pomanjkanje vzdušja
  • vizualna spoliranost
7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Doktor Sleep (Doctor Sleep)
Premiera: 7. november 2019
Žanr: grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Rebecca Ferguson, Ewan McGregor, Jacob Tremblay, Zahn McClarnon
Režija: Mike Flanagan


OPIS:

Danny Torrance (McGregor), ki je sicer preživel bes svojega očeta v hotelu Overlook, je kot odrasel še vedno travmatiziran in se zateka v alkohol, ki otopi vse njegove čute, tudi “izžarevanje”. Ko pa spozna deklico Abro, ki mu je po sposobnostih zelo podobna, se odloči, da jo bo zaščitil pred skupino True Knot in njegovo vodjo Rose the Hat, ki se z izžarevanjem hrani.


FILMSTART. RECENZIJA:

Kultni Kubrickov film Izžarevanje (The Shining, 1980) je izmed vseh obstoječih adaptacij tista, ki je Stephenu Kingu povzročila največ sivih las, saj jo zares sovraži, a je kljub temu postala ena izmed najbolj oboževanih verzij katere koli njegove knjige. Ko se je torej Mike Flanagan (Before I Wake, Ouija, Gerald’s Game) lotil snemanja knjige Doktor Sleep (2013), uradnega knjižnega nadaljevanja Izžarevanja, je Kinga komaj prepričal, da se pač mora navezati na film, ki je na gledalce naredil največji vtis. V končnem izdelku se vidi, kako prefinjeno je vanj vpletel dogodke, elemente in motive iz obeh knjig in iz prvega filma. Doktor Sleep deluje kot pravi hommage Izžarevanju. Od večjih navezav je najbolj izstopajoča pogosta prisotnost hotela Overlook, ki spet postane ključno prizorišče. Poustvarjeni so celi kadri, med drugim tisti z zlivanjem krvi skozi dvigalo in z dvojčicama, ki bi se radi igrali. Najbolj pa nas z Izžarevanjem zveže glasba, ki zadoni ob bolj prelomnih trenutkih. Naletimo tudi na malenkosti, ki bodo navdušile prave oboževalce Izžarevanja, ampak jih raje ne bom izdala, prav tako pa je Doktor Sleep močno zasidran v Kingov fikcijski svet, saj najdemo v njem tudi elemente iz drugih knjig, na primer iz znanstvenofantastične serije Temni stolp.

 

Kar pa se tiče filma kot samostojne celote, žal ne deluje. Ne uspe mu ustvariti prav nikakršnega vzdušja, kar je neverjetno, saj ima za sabo močno literarno predlogo, ki je na papirju ravno prav srhljiva, dramatična in čustvena hkrati. Zdi se, da je Flanagan pozabil, da bi nas moralo biti strah. Res je, da prisostvujemo nekaterim gnusnim umorom in šokantnim preobratom, a nekako ni tistega pravega žmohtnega srha, od katerega bi nas zmrazilo po hrbtu. To se zgodi zaradi več stvari, najprej zato, ker je kadriranje bolj podobno neki epizodni seriji, saj lagodno preskakujemo od enega prizorišča k drugemu z zelo odsekanimi rezi. Predvsem pa zato, ker je vse skupaj preveč spolirano, lepo in svetleče. Vizualno sploh ne sodi k Izžarevanju, ki je bil zavit v kopreno sivin in rjavkasto-rdečih odtenkov, spranih preprog, škripajoči vrat, zanikrnih kurilnic in zaprašenih dvoran. Doktor Sleep pa je posnet z umetnimi kontrastnimi filtri, kot da bi na primer gledali eno izmed mlajših sezon Na kraju zločina. Končni učinek je obupen.

Igralsko se najbolj izkaže šele trinajstletna Kyliegh Curran, ki upodobi deklico Abro Stone, ki jo Danny vzame pod svoje okrilje. Zablesti predvsem takrat, ko dobi kak zahtevnejši prizor, prepričljiva pa je tudi pri tistih bolj ležernih. Če pa smo že pri otrocih – čudežni deček Jacob Tremblay pride na ekran samo umirat, a v nekaj minutah popolnoma ukrade film. Kot da bi rekel: Poglejte, tako se to dela. Ewan McGregor je v glavni vlogi soliden, a pozabljiv, največji strel v prazno pa je Rebecca Ferguson, ki se muči z vlogo glavne negativke, Rose the Hat, okrutne vodje kulta True Knot, ki žre otroke zaradi njihovega izžarevanja. Če se še tako trudi gledati izpod čela in se eterično premikati, ne izpade prav nič grozeče. Nisem si mogla pomagati, da si ne bi v njeni vlogi nenehno predstavljala Eve Green, ki s svojo prezenco kot nič pričara občutek strahospoštovanja in elegance, ki bi bila za tako karizmatičen in nevaren lik še kako ključnega pomena. Čeprav je to bolj zasluga knjige, se tudi film izkaže v upodobitvi samega početja kulta, saj se njihove seanse ubijanja otrok zelo očitno nanašajo na orgije in so zelo seksualne, kar je seveda pomežik Osmemu potniku in Gigerjevi osnovni ideji vesoljca kot faličnega subjekta, ki nad drugo vrsto izvaja posilstvo. Ker pa gre povrh še za otroke, se vzpostavi tudi pedofilska komponenta, zato je njihovo početje zares ogabno na več ravneh. Škoda pa, da ni podprto še vizualno in igralsko. Za nostalgike in zaprisežene navdušence Kubrickove adaptacije je ogled malone nujen, sicer pa bo v primerjavi z njo sčasoma verjetno precej neslavno zbledel.

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me