Ogledano: Death Note (2017)
Metascore4.2
Imdb.com4.9
Rottentomatoes.com4
Filmstart.si5.8
Pozitivno
  • Willem Dafoe kot Ryuk
  • originalna glasbena podlaga
Negativno
  • izbor pesmi
  • pomanjkanje bistva animeja
  • izbira glavnih igralcev
4.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
4.0

Naslov: Death Note
Premiera: 25. 8. 2017 (ZDA)
Žanr: kriminalka, fantazijski
Država: ZDA
Igrajo: Nat Wolff, Lakeith Stanfield, Margaret Qualley, Willem Dafoe
Režija: Adam Wingard


OPIS:

Light Turner (Nat Wolff) je nadarjen študent, ki nekega dni najde skrivnostni zvezek s pomočjo katerega lahko ubije vsakogar na Zemlji, poznati mora le njegovo ime in obraz. S to močjo se poda na pot, da svet očisti kriminala in za njegove prebivalce ustvari nov ideal.


FILMSTART. RECENZIJA:

Anime Death Note (2006-2007) poseduje koncept, ki pritegne tudi nepoznavalce te oblike. Glavni lik namreč poseduje moč, da lahko ubije kogarkoli na svetu. Kaj bi vi storili, če bi imeli to moč? Bi ubijali zločince in naredili svet lepši? Igranje boga in vprašanje prave vrednosti pravice sta meso animeja, toda že samo premisa je fascinantna in začuda je še nismo videli na velikih platnih hollywoodskih filmov. Razlog za to tiči namreč v težavnem prenosu animeja v filmsko obliko, o čemer pričajo tudi mnogi prejšnji poskusi. Resda je Duh v školjki (Ghost in the Shell, 2017) malce popravil okus, toda generalno gledano je bil preveč sterilen in manjkala mu je filozofska plat, ki je naredila anime tako dober kot je. Netflix sicer slovi kot studio, ki pusti ustvarjalcem več svobode, toda ko potegnemo črto gre še vedno za ameriško produkcijo, ki bo imela pri produkciji vedno svojo računico.

Za lažje razumevanje kritike se velja malce podrobneje spustiti v zgodbo filma. Kot že rečeno je glavni junak srednješolec Light Turner, ki živi z očetom, saj je njegova mama umrla zaradi posledice prometne nesreče, morilca pa so izpustili. Že ob pričetku filma protagonist v posest dobi skrivnostni naslovni zvezek, ob tem pa ga obišče tudi demon Ryuk (Willem Dafoe), ki Lightu razloži pravila zvezka. Ta slednjega uporabi, da se maščuje maminemu morilcu, poskrbi za srednješolskega brutalneža, vse skupaj pa razkrije svoji simpatiji Mii (Margaret Qualley). Odloči se, da bo moč uporabil za kaznovanje vseh kriminalcev tega sveta, obenem pa njegovim prebivalcem ponudil novo božanstvo, ki jih bo za razliko od državnih organov nikoli ne bo pustiol na cedilu. Tako nastane njegov alter-ego Kira, ki vzbudi pozornost pri izjemno nadarjenemu detektivu L-u (Lakeith Stainfeld).

Producenti ponavljajo iste napake in pri amerikanizaciji priljubljenega animeja so povsem pozabili na najbolj zanimive aspekte premise. Kljub temu, da je film posnel nadarjeni (nekdanji) indie režiser Adam Wingard (The Guest), ki je velik oboževalec Death Nota, se z izjemo vizualne plati, dobre glasbene podlage Atticusa Rossa in solidne režije ter poustvarjanjem mnogih podrobnosti animeja, izdelek težko pohvali, da je zajel njegovo bistvo. Nastavek, ki je opisan v zgornjem odstavku se odvije že v prvi uri filma, med katero sploh ne spoznamo protagonista in njegovih vrednot. Ima že od nekdaj psihopatska nagnjenja? Ali je to le stranski učinek moči, ki jo poseduje s pomočjo zvezka? Ali je pri uporabljanju zvezka zavezan h kakšnemu moralnemu kodeksu? Podobna situacija je tudi pri njegovi zvezi z Mio, saj je degradirana v lik obsedenke, ki povrhu vsega stori polno nespametnih odločitev. Njun poskrbi za obilo najstniške drame, določeni preobrati pa sploh ne delujejo, saj sta lika in njuna zveza izredno slabo predstavljena.

Režiser Wingard uporabi nekaj metod, za katere lahko rečemo, da v najboljšem primeru vzbujajo dvome. Čemu se v filmu, ki se odvija v sedanjosti, tako pogosto pojavljajo rock balade osemdesetih? Te so vključene v najbolj neprimernih trenutkih in predvsem zaključek filma zveni kot neokusna parodija. Ali je bilo za vloge protagonistov težko najdi kake bolj podkovane igralce. Nat Wolff postreže z nekaj obupnimi trenutki, kjer prednjači njegova upodobitev stanja prestrašenosti, ko prvič spozna Ryuka. Lakeith Steinfeld je sicer malce boljši, pohvaliti pa gre Willema Dafoeja, ki se odlično odreže kot posojevalec glasu Ryuku, toda Dafoe je že od nekdaj izredno zanesljiv igralec.

Poraja se vprašanje zakaj se Netflix, ki slovi po odličnih serijah, ni raje odločil za večurno adaptacijo priljubljenega animeja. V nekaj več kot uro in pol dolgem filmu se vse skupaj odvija prehitro in prostora za gradnjo likov in njihovih razmerij pravzaprav ni. Resda je z izjemo osladnih momentov in slabega igranja film povsem gledljiv, saj je hitro tempiran, ima dovolj akcije in suspenza ter predstavi neko novo premiso, toda podobno kot pri Temnemu stolpu (The Dark Tower, 2017) gre za novo zamujeno priložnosti, ki zgreši bistvo originalne podlage. Toda v slednjem smo vsaj lahko spremljali dobre igralce, medtem ko pri Death Note te sreče nimamo.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x