Ogledano: Črni panter (2018)
Metacritic.com8.8
Imdb.com7.8
Rottentomatoes.com9.7
Filmstart.si6.5
Pozitivno
  • karizmatične igralske predstave
  • sveža lokacija filma
  • glasbena podlaga
Negativno
  • preveliko število enoplastnih likov in nerazvitih idej
  • slaba zadnja tretjina
  • klišeji stripovskih filmov
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (11 Votes)
6.7

Naslov: Črni panter (Black Panther)
Premiera: 14. februar 2018
Žanr: znanstvena fantastika, akcija
Država: ZDA
Igrajo: Chadwick Boseman, Michael B. Jordan, Lupita Nyong’o, Danai Gurira
Režija: Ryan Coogler


OPIS:

T’Challa (Chadwick Boseman) se po smrti očeta, kralja Wakande vrača domov v izolirano in tehnično napredno afriško skupnost, da bi zasedel prestol in postal nov kralj. V tistem trenutku se pojavi star sovražnik in takrat je kraljevi karakter T’Challa in Črnega panterja postavljen na preizkušnjo, saj se znajde v grozovitem spopadu in ogrožen je tako obstoj Wakande, kot celega sveta.


FILMSTART. RECENZIJA:

Marvelovemu kraljestvu še ni konca. Črni panter je namreč že 18. celovečerec franšize, ki je letos praznovala desetletnico obstoja in njena dominacija ne pojenja. Film namreč že podira rekorde gledanosti, obenem pa ga kritiki onkraj Atlantika neizmerno hvalijo in ga označujejo za prelomnega v svetu stripovskih filmov. Je Marvelu dejansko uspelo narediti presežek znotraj svoje povečini enolične franšize? So izjemno pozitivne kritike odraz dejanske kvalitete filma ali le posledica potreb kritikov po izrazu politične korektnosti in progresivnih vrednot zahodnega sveta?

Slavni stripovski seriji filmov je mogoče očitati prelahkoten ton in formulaičen pristop. Črni panter s svojimi uvodnimi sekvencami daje upanje, da se je Marvel le opogumil in začel krmariti svojo barko bližje k svobodi svojih režiserjev, saj je Panterjev predhodnik Thor: Ragnarok (2017) že nakazal, da si studio upa svojim filmom dodati nekaj sloga. Prav fascinantno je, da je v takem visokoproračunskem filmu mogoče ujeti velik poudarek afriške kulture, ki jo prikaže svet Wakande in tudi povečini črnska igralska zasedba z nekaj novimi obrazi daje svežino, ki manjka tem filmom. Ekipa se je izognila velikanski napaki fantazijskih filmov, ki predstavijo unikaten svet, nato pa premaknejo dogajanje v običajne okoliščine za večino filma do zadnjega spopada (lep primer je prvi Thor), saj se večina filma odvija v Wakandi, ki je tudi v fokusu zgodbe. K atmosferi dodobra pripomore glasbena podlaga izpod rok filmskega skladatelja Ludwiga Göranssona in raperja Kendricka Lamarja, ki filmu služi kot glasbeni producent. A Črni panter ni le prvi Marvelov film, kjer je dodobra opazna filmska glasba, toda tudi eden redkih izdelkov, ki izjemno dobro deluje kot samostojna zgodba, saj se film ne obremenjuje z bremenom povezanega filmskega univerzuma. Toda ti obeti se kaj hitro razblinijo nekje na polovici filma, ko se izkaže, da je to vse le prijetna fasada, ki zakriva notranjost povprečnega Marvelovega filma.

Kljub dobrim temeljem, se Črni panter odvije v nezadovoljive in že poznane smeri, saj smo zopet priča zlikovcu, ki ga žene maščevanje in želi spremeniti svet, kopici nerazvitih likov, preveliki uporabi računalniško generiranih efektov, reševanju konfliktov s pretepanjem in humorju, ki uničuje potencialne dramske momente. Marketinški Marvelovi ekipi je namreč potrebno čestitati za izjemno natančno preračunan izdelek, ki ravno na pravih mestih apelira na kritike in medije, da ustvarijo vznemirjenje pred predvajanjem filma. Tako lahko v njem zasledimo povečini črnsko igralsko zasedbo (odličen odgovor na afero “belih Oskarjev”), kar tri močne ženske like (odgovor na Čudežno žensko in odličen timing na afero Weinstein) ter površno dotikanje aktualnih tem kot so begunstvo, humanitarna pomoč, položaj temnopoltega prebivalstva v ZDA in širom po svetu itd. S slednjim sicer ni prav nič narobe, toda mnogi si zatiskajo oči pred nerazdelanostjo, ki je posledica šibkejšega scenarija.

V filmu lahko namreč najdemo kopico likov, ki pa so povečini izjemno enoplastni. Črni panter je veliko manj zanimiv od nekaterih njegovih Marvelovih sorodnikov, trije ženski liki so žal preveč enodimenzionalni, kljub karizmatičnim predstavam njihovih igralk (pohvaliti velja predvsem Letitio Wright v vlogi T’Challine sestre), mnoge pa bi lahko kar črtali iz filma in tu kažemo s prstom predvsem na lik Martina Freemana, ki je popolnoma nepotreben in se zdi kot nekakšen kompromis z Disneyjevemi producenti, da zadostijo minimalnemu številu belih igralcev v filmu. Še najbolj navduši Michael B. Jordan v vlogi zlikovca Killmongerja, ki postreže z izredno karizmatično igralsko predstavo in operira z zanimivo zastavljenim likom. Ta namreč zastavi določena moralna vprašanja, ki so povsem relevantna, a kaj ko ga je v filmu premalo in bi si zaslužil veliko več igralnega časa. Ravno, ko film doda višjo prestavo in predstavi potencialen konflikt, žal slednjega hitro rešijo z obveznim zaključnim spopadom, ki ga spremljajo slabši posebni efekti in asociacije na Fantomsko prikazen (Star Wars: The Phantom Menace, 1999) Georgea Lucasa. Obenem je mogoče zaslediti tudi mnoge scenaristične nedoslednosti, razočara pa tudi akcijska plat filma, saj so mnogi prizori pretemni in posedujejo preveč rezov, ki naredijo dogajanje zmedeno.

Prelomen film, ki bo spremenil podobo Hollywooda v naslednjih letih? Morda. Toda ne pozabimo, temnopoltega stripovskega junaka smo dobili že pred dvajsetimi leti z Bladom, ki ga je nato še dvakrat upodobil Wesley Snipes, povrhu vsega pa je film nosil tudi cenzorsko oznako R. Slednja je svojo veliko vrnitev v stripovskih filmih doživela šele pred dvema letoma, glavno vlogo pa so zaupali temnopoltemu igralcu šele letos. Dejstvo je, da je Črni panter še eden v vrsti formulaičnih Marvelovih filmov, ki se lahko ponaša z malce drugačno preobleko in v tem ni mogoče najti prav nič prelomnega, saj bi potemtakem moralo biti prelomnih vseh 18 njihovih filmov.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me