Ogledano: Cloverfieldski paradoks (2018)
Metacritic.com3.6
Imdb.com5.9
Rottentomatoes.com1.8
Filmstart.si3.5
Pozitivno
  • nekaj zanimivih idej
Negativno
  • kopiranje sorodnih filmov
  • nepojasnjeno dogajanje
  • prisiljene povezave s Cloverfieldom
3.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Cloverfieldski paradoks (The Cloverfield Paradox)
Premiera: 5. februar 2018
Žanr: znanstvena fantastika
Država: ZDA
Igrajo: Gugu Mbatha-Ray, David Oyelowo, Daniel Bruhl, Elizabeth Debicki
Režija: Julius Onah


OPIS:

Skupina astronavtov želi na vesoljski postojanki Cloverfield zagnati pospeševalec Higgsovega bozona, da bi z njim rešili energijsko krizo, ki se odvija na Zemlji. Poskus se ponesreči, saj Zemlja kar naenkrat izgine iz njihovega obličja, obenem pa se na postojanki pričnejo dogajati nadvse nenavadne stvari.


FILMSTART. RECENZIJA:

Letošnji Super Bowl je s filmskega vidika zaznamoval prvi napovednik o samostojnem filmu Hana Sola, še bolj zanimiva pa je bila najava novega filma iz univerzuma Cloverfield, saj je celovečerec imenovan Cloverfieldski paradoks (The Cloverfield Paradox) doživel premiero na Netflixu že takoj po športnem spektaklu. Gre gotovo za še nikoli viden fenomen, saj se je o filmu šušljalo že več kot dobro leto, toda še nikoli nismo bili priča franšizi, ki bi svoj film brez predhodnega marketinga lansirala na enega izmed ponudnikov videa na zahtevo. Je to nov model, ki se bo ustalil v Hollywoodu? Gre za nov znak umiranja kina, ki ga bodo dokončno nadomestili spletni ponudniki? Na ta vprašanja bomo lahko odgovorili šele čez lep čas, toda zaenkrat kaže, da se je producent J.J. Abrams za ta korak odločil izključno zato ker je film enostavno zelo slab in je bila njegova najava le dober marketinški trik.

V svetu filmskih univerzumov, nenehnih nadaljevanj, spin-offov in preddelov (beri franšizi Marvel in Vojna zvezd), kjer nekega preprostega in samostojnega žanrskega filma s spodobnim proračunom skorajda ne moreš izdelati, razen če je ta del franšize, so filmi Cloverfield prava osvežitev in izjeme, ki potrjujejo pravilo. Gre za nekakšno sodobno različico Območja somraka (The Twilight Zone, 1959 – 1964), kjer so filmi ohlapno povezani med seboj s tematiko in miniaturnimi referencami, a so si žanrsko sorodni in raziskujejo zanimive znanstvenofantastične premise. Abrams se dobro zaveda, da jih kot samostojne tvorbe dandanes ne moreš prodati širokemu občinstvu, zato jim je nadel blagovno znamko, ki takoj pritegne pozornost.

Toda opis iz prejšnjega odstavka je veljal vse do tretjega filma, ki na žalost podre premiso filmov Cloverfield in se zateka k generičnim franšiznim prijemom. Močno je vidno, da so povezave z univerzumom bile dodane kasneje in ne prinesejo nikakršne dodatne vrednosti. Resda lahko podobno trdimo tudi za izredno solidno Cloverfieldsko 10 (10 Cloverfield Lane, 2016), toda slednja za razliko od Paradoksa ni bila zgodba o izvoru ali pa klasično nadaljevanje. Že takoj na začetku je vidno, da bomo najverjetneje priča zgodbi o izvoru prvega filma in razjasnitvi zakaj je tista slavna pošast sploh pristala na Zemlji. Velika težava je tudi v tem, da so vse povezave z univerzumom nesmiselne in v film umeščene precej na silo, kar je še posebej vidno ob podzgodbi, ki se tekom filma odvija na Zemlji.

Tudi če odmislimo vse franšizne povezave imamo opravka z nadvse podpovprečnim filmom, ki je generičen triler v vesolju v slogu lanskih Sledi življenja (Life) in podobnih klavstrofobičnih vesoljskih grozljivk. Režiser Julius Onah neokusno kopira nekaj slavnih prizorov Scottovega Osmega potnika (Alien, 1978) in se ubada z večino klišejev sorodnih filmov. Če k temu še prištejemo, da lahko v celovečercu ujamemo ogromno elementov Sončne svetlobe (Sunshine, 2007) in Krvavega obzorja (Event Horizon, 1997) ter ne pozabimo na izredno šibek scenarij, kjer je dogajanje tako nepojasnjeno in nesmiselno kot v Prometeju (Prometheus, 2012), potem dobimo izredno pozabljiv rezultat, ki ohladi marsikaterega navdušenca nad dotlej drugačno franšizo.

Sicer se zanimiva mednarodno raznolika igralska zasedba odreže solidno, toda nihče ne dobi dovolj materiala, da bi razvil iz svoje vloge kaj bolj zavidljivega. Ob scenaristično šibkemu izdelku, ki je za današnji čas tudi vizualno nadvse povprečen, pomanjkanju suspenza in izostanku domišljije, je Cloverfieldski paradoks eno prvih velikih razočaranj leta in zavrženih priložnostih za dober žanrski film. J.J. Abrams sicer pravi, da bodo kljub temu prihajali novi Cloverfield filmi in naslednji Overlord naj bi bil v kinih že letos jeseni. Razen, če bo tako slab, da bo pristal na Netflixu …

Ob tem se velja dotakniti še ene aktualne teme. Glede na to, da se bo tudi v naše kinematografe kmalu podal Črni panter (Black Panther, 2018), ki je prvi novodobni Marvelov film s temnopoltim igralcem v glavni vlogi in temnopoltim režiserjem za kamerami, velja omeniti, da je tudi Cloverfieldski paradoks režiran s strani temnopoltega režiserja in v glavni vlogi lahko spremljamo ženski temnopolti lik. Glede na to, da je dandanes v javnosti (še posebej onkraj luže) velika težnja po izpostavljanju in poveličevanju rasne ter spolne raznolikosti, je zanimivo kako le redki omenjajo te podatke ob slabših filmih, medtem ko jih bomo ob hvalnicah Črnemu panterju pogosto prebirali. Seveda je odlično, da v hollywoodskih filmih čedalje več priložnosti dobivajo do sedaj zapostavljeni ustvarjalci, toda dejstvo je, da je film lahko dober ne glede na polt in spol igralcev ali režiserjev. In mnogi na to dandanes žal pozabljajo.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me