Ogledano: Čista zloba (2019)
METACRITIC.COM5.2
IMDB.COM7
ROTTENTOMATOES.COM5.9
FILMSTART.SI5.9
POZITIVNO
  • odlična igralska zasedba
  • prikaz glavnega sojenja in soočenja med protagonistoma
NEGATIVNO
  • prva polovica filma površna
  • med glavnima igralcema ni prave kemije
6Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Čista zloba (Extremely Wicked, Shockingly Evil and Vile)
Premiera: 3. maj 2019
Žanr: biografska kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Lily Collins, Zac Efron, Angela Sarafyan
Režija: Joe Berlinger


OPIS:

Film je biografska pripoved Liz Kendall (Lily Collins), ki nekega večera v študentskem klubu spozna mladeniča po imenu Ted Bundy (Zac Efron), s katerim preživi noč in za katerega se zdi, da bi prav lahko bil njen princ na belem konju. A dekle niti ne sumi, da je v svoje življenje spustila moža, ki bo kmalu postal znan kot eden najzloglasnejših serijskih morilcev vseh časov …


FILMSTART. RECENZIJA:

Theodore Robert Bundy, bolj znan po vzdevku Ted Bundy, je ime, ki se je vžgalo v temačne strani človeške zgodovine in njegova zgodba buri duhove še danes. Bundy je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel kot ameriški ugrabitelj, posiljevalec, ropar, nekrofil in predvsem serijski morilec, ki je priznal umor več kot tridesetih deklet, čeprav je bila prava številka njegovih žrtev najverjetneje veliko višja. Predstavlja enega prvih množičnih morilcev, osebo, ki je prispevala k skovanki »serijski morilec«, in moža, ki je človeštvu nagnal strah v kosti. Ted Bundy je poosebitev bavbava, ki preži pod našimi posteljami in se skrije v temino slabo osvetljene ulice ravno v tistem trenutku, ko se obrnemo, da bi preverili, ali nam kdo sledi. Še najbolj grozljivo pa je bilo dejstvo, da je bil Ted s svojim videzom in vzornim vedenjem zadnji, za katerega bi lahko trdili, da ustreza profilu serijskega morilca.

Hollywoodski filmi nam običajno v vlogah morilcev servirajo takšne ali drugačne očitne čudake in zato je toliko bolj pretresljivo, da je bil Ted popolno nasprotje tega – prijazen, zadržan, inteligenten in predvsem privlačen mladenič, ki je bral poezijo, nekoč rešil utapljajočega se otroka, bil odličen študent prava in delal v klicnem kriznem centru, je v svojem prostem času prežal na nič hudega sluteča dekleta, jih razmesaril in z njihovimi trupli kasneje tudi spolno občeval. Resnično življenje je pač pogostokrat veliko bolj kruto in grozljivo od še tako izprijene fikcije. Ni torej nenavadno, zakaj njegova zgodba tudi skoraj petdeset let kasneje buri duhove, saj si je težko predstavljati, kaj posameznika peha v takšne zločine. Bundyja se je prijel vzdevek karizmatični hudič, medijska obsesija pa ga je spremenila v legendo, v nekakšno pop ikono, za katero je težko verjeti, da ni zgolj fiktivna.

Snemanje biografskega filma o Bundyju je seveda nehvaležna naloga, kar dokazuje tudi dejstvo, da serijske morilce pogosto obdelajo s takšnimi ali drugačnimi dokumentarci, igrani filmi pa se zgolj bežno naslanjajo na resnične dogodke, kot se denimo Teksaški pokol z motorko (The Texas Chain Saw Massacre, 1974, rež. Tobe Hooper) na morilca Eda Geina. Dokumentarca se je za Netflix pred snemanjem pričujočega filma lotil tudi isti režiser in v štirih epizodah popisal Tedovo zgodbo v seriji z naslovom Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes. Serija je odlična in grozljiva uvertura pred ogledom celovečerca, tako za tiste, ki so z omenjenimi zločini seznanjeni, kot tudi tiste, ki Bundyja še ne poznajo. Temeljito in kronološko sledi dogodkom, ki so vodili k Bundyjevi usmrtitvi leta 1989, kar podkrepi z izjavami sodelujočih na sojenjih in tudi z redkimi žrtvami, ki so Tedovim krempljem ušle. Izvrstnost dokumentarnega dela zgodbe o Tedu Bundyju sicer ne preseneča, saj je režiser v preteklosti posnel mnogo filmov in serij o takšnih in drugačnih zločinih, med drugim si je za trilogijo filmov o treh morilcih otrok iz Memphisa prislužil tudi nominacijo za oskarja (Paradise Lost 3: Purgatory, 2011) in pripomogel k oprostitvi obsojenih, saj je dokazal površno delo policije.

Na Čisto zlobo se je vsul plaz kritik že pred pričetkom snemanja, ko je bilo znano, da bo v čevlje zloglasnega psihopata stopil nihče drug kot nekdanja najstniška obsesija Zac Efron, ki smo ga običajno vajeni v lahkotnejših filmih. Dejstvo, da gre za Disneyjevega zvezdnika, ki je dekliška in deška srca očaral s popularno franšizo Srednješolski muzikal (High School Musical, 20062008), je javnost dvignilo na noge, saj prepoznavnost vedno s seboj prinese tudi svojo bazo oboževalcev, kar posledično lahko vodi v glorifikacijo psihopata. Takih kritik se je otepala že Dahmerjeva biografija My Friend Dahmer (2017, rež. Marc Meyers), kjer je njegovo vlogo prevzel še en nekdanji Disneyjev vajenec, Ross Lynch. Pri tem pa je javnost pozabila, da sta bila ravno privlačen videz in karizma ubijalski par, ki je Bundyju omogočil, da je na ameriške ulice vnesel strah in trepet ter se izvlekel tudi iz najhujših situacij. In če kaj, sta ravno ti lastnosti tisti, ki ju glavnemu igralcu zagotovo ne primanjkuje.

Sama zgodba je posneta po pričevanju Tedovega nekdanjega dekleta, Elizabeth Kloepfer, ki je o svojem življenju z enim najzloglasnejših morilcev vseh časov napisala tudi knjigo. To deloma zoži prikaz Tedovega delovanja na zgolj tisto, kar je Elizabeth tudi sama doživela, kar denimo pomeni, da večina njegovih umorov ostane neprikazanih, po drugi strani pa smo priča tudi večjim dogodkom, ki jih je Elizabeth kot priča lahko sestavila zgolj iz pogovorov s Tedom in mediji, kot so denimo njegovi pobegi. Največji dogodek je sicer Tedovo zadnje večje sojenje, ki se odvije v drugi polovici filma, in je tudi natančno dokumentirano, čeprav mu Kloepfer ni prisostvovala, medtem ko se zdi, da je prva polovica filma obdelana zelo kaotično in površno, še posebej za gledalce, ki z dejanskimi dogodki niso seznanjeni ali pa si pred filmom niso ogledali dokumentarne serije. Film se namreč prične s prvim srečanjem »protagonistov«, nekaj minut kasneje se znajdemo že sredi Bundyjevega prvega sojenja, nakar si Tedovi zločini in pobegi začnejo slediti brez repa in glave. Tudi vsi poskusi prikaza kemije med Collins in Efronom tako izpadejo plehko in neprepričljivo – priča smo le njunemu mečkanju, tako da tudi težko verjamemo, da je bila Lizina ljubezen do morilca tako fatalna. Zdi se, da se režiserju nekako mudi gledalcem servirati vse pomembnejše dogodke Tedovega življenja, pri tem pa pozabi, da ne gre za dokumentarec, ampak film in da so liki in smiselna zgodba prvini, katerima bi se moral bolj in natančneje posvetiti. Brzenje skozi te prelomnice je namreč krivo, da režiserju ne preostane dovolj časa, da bi se v like zares poglobil in tako ostanejo zgolj dvodimenzionalni, brez pravih karakteristik, ki bi jih med seboj razlikovale. Tako končni izdelek – vsaj vsebinsko – obvisi nekje med igranim filmom in dokumentarcem, a niti v enem žanru ne dostavi presežkov.

Pohvaliti je treba igro celotne ekipe, posebej Efrona, ki Bundyju ni le srhljivo vizualno podoben, ampak odlično prevzame tudi njegove kretnje, govor in samovšečnost. Njegova igralska globina zasije predvsem v izreku sodbe končnega sojenja in v končnem soočenju z Elizabeth, ki sta tudi z režijskega vidika izjemna prizora. Žal pa prepričljiva igra celotne zasedbe tokrat deluje le kot opomnik, kaj bi se dalo storiti s tako pretresljivo (resnično) zgodbo, če bi se je le lotil bolj izkušen režiser.

Bundyjevi »grozljivi, odvratni in kruti umori so bili neverjetno zlobni, šokantno zli in podli ter sad brezbrižne želje po povzročitvi visoke stopnje bolečine človeškemu bitju«, kakor jih je opisal sodnik Cowart in na kar namiguje tudi naslov filma, žal pa ta ne pusti tega vtisa do te mere, kot je bilo to verjetno želeno. A kljub temu lahko čestitamo Berlingerju, da se je pogumno lotil podrobne dokumentacije madeža v človeški zgodovini, saj mu je uspelo posneti vsaj vrhunsko dokumentarno miniserijo, ki gledalcu zleze pod kožo in tam ostane še dolgo po ogledu, film pa lahko mirne volje preskočimo.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me