Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019)
Metacritic.com7.5
IMDB.com7.1
Rottentomatoes.com10
Filmstart.si7.3
Pozitivno
  • nadrealistična zasnova
  • dober portret umetnika in njegove dobe
Negativno
  • premalo poglobitve v kompleksne teme
8Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
9.5

Naslov: Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas)
Premiera: 4. december 2019 (Animateka)
Žanr: animacija, biografija, drama
Država: Španija, Nizozemska
Igrajo: Jorge Usón, Fernando Ramos, Luis Enrique de Tomás
Režija: Salvador Simó


OPIS:

Provokativni in šokantni nadrealistični filmar Luis Buñuel se po filmu Zlata doba (1930) spre s soustvarjalcem Salvadorjem Dalíjem in ostane brez prebite pare. Odpotuje k prijatelju Ramónu Acínu, ki mu obljubi, da bo z morebitnim zadetkom na loteriji financiral njegov naslednji, tretji film. Po spletu okoliščin Acín res zadene in prijatelja se odpravita v najbolj zakoten predel Španije, ker nastane dokumentarec Zemlja brez kruha (1933).


FILMSTART. RECENZIJA:

Buñuel v labirintu želv, ki je posnet po istoimenskem stripu, je bil v tekmi za španskega kandidata za najboljši mednarodni film na oskarjih, a ga je (upravičeno) izrinil Almodóvar z izjemno Bolečino in slavo. Naslovni labirint želv se sicer nanaša na strehe kolib v regiji Las Hurdes v Španiji, kjer v revščini in bedi životari peščica prebivalcev. Tja se namreč Buñuel, danes najbolj poznan po šokantnem Andaluzijskem psu (1929), odpravi snemat dokumentarec – kar je precej nenavadno za enega največjih nadrealistov. Še celo njegov prijatelj Ramón se v nekem prizoru začudi, češ kaj boš z dokumentarcem, saj si vendar nadrealist. In res je to ena izmed šibkih točk filma, saj sama nadrealistična zasnova (zadetek na loteriji omogoči financiranje snemanja) in z njo povezan neverjeten prizor Dalíjevih slonov dolgih nožic, ki med sprehodom skozi mesto skoraj poteptajo Buñuela, počasi zbledi v sprano realnost.

Gre za zelo specifično zgodbo, saj spremljamo nastanek polurnega dokumentarca, ki ni tako prepoznaven kot nekateri drugi »blasfemični« filmski izdelki tega »španskega heretika«, kot ga je poimenovala takratna publika. Najbolj v ospredju je odnos med Buñuelom in Ramónom, ki je vihrav, nepredvidljiv in nasploh hektičen, a konec koncev še vedno prijateljski. Zato sploh presunejo končni napisi, ki pojasnijo, da je bil Ramón kmalu po snemanju in vrnitvi domov obtožen anarhizma in ustreljen, posledično pa tudi izrezan iz končne špice Zemlje brez kruha, ki je bila končana malo pred državljansko vojno. V tem je animirani film uspešen, saj odraža tesnobnost in paniko, ki ju prinaša totalitarni Francov režim.

Glavna tema filma je vprašanje morale, saj je Buñuel pri snemanju dokumentarca famozno vplival na samo dogajanje oziroma ga je prikrojeval za kamero. To je problematično, pa tudi precej kruto, saj so bile zrežirane nekateri res skrajni dogodki (procesija pokopa otroka, mrtev osel, ki ga obletavajo muhe, obglavljanje petelina itd.). Tu se sicer na neki točki zgodi povezava med Buñuelovim umetniškim izražanjem in njegovimi otroškimi travmami, sploh v povezavi z očetovim hladnim odnosom do sina, a je samo ozadje premalo raziskano, film se v nobeni točki na odloči iti do konca. Končni učinek filma je tak, da se Buñuela banalizira in demonizira obenem, namesto da bi se temo, ki je kompleksna, bolj poglobljeno raziskalo. Za velikim umetnikom pač ni vedno velikega srca, sporoča pričujoči film, a do katere meje naj gredo z njim soustvarjalci in predvsem gledalci, ostaja tisto glavno vprašanje. Buñuel v labirintu želv pa ravno nanj pozabi odgovoriti.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x