Ogledano: Bolečina in slava (2019)
Metacritic.com8.2
IMDB.com7.7
Rottentomatoes.com9.5
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • igralska predstava Antonia Banderasa
  • iskrenost in premišljenost
  • hipnotično vzdušje
8.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Bolečina in slava (Dolor y gloria)
Premiera: 5. september 2019
Žanr: drama
Država: Španija
Igrajo: Penélope Cruz, Antonio Banderas, Leonardo Sbaraglia, Cecilia Roth
Režija: Pedro Almodóvar


OPIS:

Ostareli filmski režiser Salvador Mallo (Antonio Banderas), nekoč vrhunski ustvarjalec, je po mnogih izčrpavajočih bolezenskih stanjih danes le še senca sebe. Ko je povabljen na projekcijo, posvečeno obletnici svojega filma, stopi v stik z glavnim igralcem Albertom Crespom (Asier Etxeandia), s katerim sta imela buren odnos, ki se je končal z več desetletno zamero. Skozi razne epizode se Mallo začne spominjati svojega življenja …


FILMSTART. RECENZIJA:

Kultni španski režiser Almodóvar praktično ne razočara, res pa je, da je v zadnjih letih posnel nekaj (za svoje standarde) šibkejših filmov, ki za sabo niso dvigovali prahu. Da je torej posnel film o obupanem režiserju, ki ne more več snemati filmov, ni samo povedno, ampak tudi provokativno – vede ali nevede je z Bolečino in slavo ustvaril enega izmed svojih najbolj iskrenih izdelkov. To je že režiserjevo osmo sodelovanje z Antoniom Banderasom in neverjetno je, kaj vse zna iz njega izvabiti, zdi se, da je bil za vlogo rojen. Sploh ne preseneča, da je bil v Cannesu ovenčan z nagrado za najboljšega igralca. Njegov Salvador je krhek, a srborit, nežen, a na trenutke odrezav, sentimentalen, a ignorantski, prijeten, a zamerljiv … Poln je nasprotij, ki se med seboj krešejo in izmenjaje prihajajo v ospredje, pri tem pa razkrivajo kompleksno situacijo nekoga, ki je živel za umetnost, zdaj pa tega ne (z)more več. Bolečina in slava je pravzaprav popoln naslov, saj v sebi uteleša glavno nasprotje Salvadorja Malla, pri tem pa tenkočutno spregovori o vprašanju identitete in njenega izvora. Film se sicer navdihuje pri Fellinijevem Osem in pol (1963), in čeprav obdeluje resne teme – izguba življenjskega smisla, moči in zagona –, ne zamori, ampak nam jih podaja s humorno dikcijo, pa tudi z rahlo ironijo, sploh, ko nam vse bolezni in travme pokaže na način prezentacije.

Salvadorjevo življenje se pred nami izrisuje skozi vinjete, ki prekinjajo tok zgodbe, ki se odvija v sedanjosti in jo hkrati bogatijo. To počnejo tako na vizualni kot pomenski ravni, zato se ustvari hipnotično vzdušje, ki ga potencirajo vedno bolj redno kajenje heroina in epizode, povezane z njim. Dogodki, ki so nanj najbolj vplivali, se zvrstijo kot prizori iz sanj, ki nas usmerjajo nekam drugam, kot se zdi na začetku. Čeprav je v ospredju Mallo, se namreč počasi razkriva, da je njegova največja muza pravzaprav njegova mati Jacinta (Penelope Cruz), zapletena oseba, ki mu je vedno hotela le najbolje, čeprav se tega ni vedno zavedal. Poleg heroinskih eskapad ravno njen lik poskrbi za največ smeha. To je igralkino že šesto sodelovanje z režiserjem, in res se zdi, da je Almodővar igralski par Cruz-Banderas totalno naštudiral in pripeljal do točke, ko se v vloge pretopita do zadnjega atoma. Ko Salvadorju ostarela mati pove, da ne mara avtofikcije, se avtofikcija pred nami dejansko dogaja, saj gre za film v filmu v filmu, čeprav je pot do tega spoznanja dolga in sladka. Almodóvar namreč veliko črpa iz lastnega življenja in se nam razkriva, kot se nam ni še nikoli prej.

Če bi Bolečino in slavo posnel kdo drug, bi rekli, da se vse preveč filmsko poveže med seboj, sploh razni simboli, ki se skozi zgodbo nenehno ponavljajo, a pri njem je jasno, da gre za nekaj več, da nas naslavlja z vprašanji o smislu umetnosti. Pokaže, kako nastaneta in od kod prihajata bolečina in slava, ki sta v resnici dve plati istega kovanca. Na trenutke se zdi, da zgodba ne vodi nikamor, a dejansko nam odkriva protagonistovo (in s tem Almodóvarjevo) ljubezen do filma, pri čemer prihaja do nepretencioznega zlitja z lastnim likom, ki je hkrati kritično in distancirano, a vseeno nas spusti zelo blizu in izpade zelo ranljivo. Čudovita študija filma, smisla in življenja nasploh.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me