Ogledano: Bohemian Rhapsody (2018)
Metacritic.com4.9
Imdb.com8.4
Rottentomatoes.com6
Filmstart.si7.2
Pozitivno
  • predstava Ramija Maleka
  • prizori z Live Aida
Negativno
  • generična izvedba biografije
  • izkrivljanje določenih dejstev
6.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
9.9

Naslov: Bohemian Rhapsody
Premiera: 26. oktober 2018
Žanr: biografska drama
Država: ZDA
Igrajo: Rami Malek, Lucy Boynton, Gwilym Lee, Ben Hardy, Joseph Mazello
Režija: Bryan Singer


OPIS:

Bohemian Rhapsody je filmska biografija o pevcu Freddieju Mercuryju in skupini Queen, katere član je bil do svoje smrti leta 1991. Zgodba spremlja skupino vse od njenega nastanka pa do vrhunskega nastopa na legendarnem festivalu Live Aid.


FILMSTART. RECENZIJA:

Dolgo pričakovani film o najverjetneje najboljšemu vokalistu v zgodovini rock glasbe, morda celo popularne glasbe nasploh. Za nekoga, ki je velik oboževalec skupine in njenega legendarnega frontmana ter je spremljal snovanje filma še iz časov, ko naj bi Mercuryja upodobil Sasha Baron Cohen, je ogled Bohemian Rhapsody težko objektivna izkušnja. Kot je tudi težko objektivna izkušnja ob dejstvu, da je film naposled režiral Bryan Singer (Osumljenih pet, Možje X), ki se že dlje časa ubada z obtožbami o pedofiliji in naj bi bil to tudi eden izmed razlogov, da je bil tik pred koncem snemanja odpuščen. Mnogi težko ločijo zasebnost od umetnosti in Singer si zagotovo zasluži obravnavo v kakšni drugi dvorani kot pa filmski, toda čudna ironija je poskrbela, da je ravno njegov zadnji film biografija, žanr, kjer se prepletata javna podoba in zasebnost portretiranca in ga gledalcu načeloma predstavita v do takrat še nevideni luči.

Pri Freddieju Mercuryju se je zdelo, da je na odru pravi bog. Občinstvo mu je namreč jedlo z roke, kar je še posebej vidno ob mnogih napevih, ki jih je pevec namenil ob premorih med pesmimi. Toda za odrom je bil izredno sramežljiv in lahko bi rekli, da kar malce preplašen. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Bohemian Rhapsody, ki na odru in ob glasbi Queenov najbolj zaživi in gledalec si želi, da se ti prizori sploh ne bi nikoli končali. V delih, ko namesto pesmi nastopijo dialogi, pa se film zapre vase in na žalost postane precej generičen predstavnik svojega žanra. Toda na srečo je tu glavni igralec Rami Malek, ki v vlogi svojega življenja naravnost navduši in gledalca skorajda začara, da je Freddie še vedno tu med nami, za vse ostalo pa poskrbi nesmrtna glasba legendarne glasbene skupine.

Seveda je ob glasbenih nastopih petje prepustil mojstrom zvoka iz ozadja, ki so ga spojili z mnogimi Freddiejevimi posnetki, toda s svojo prezenco, gibi in mimiko izjemno upodobi preminulega pevca in dokaže, da je sposoben veliko več kot samo spodobnega nošenja brkov. Nasploh velja pohvaliti izbiro igralcev, saj so tudi preostali trije člani skupine neverjetno podobni resničnim verzijam glasbenikov in tu je še posebej potrebno izpostaviti Gwilyma Leeja, ki je izrezani Brian May, toda Malek jih popolnoma zasenči in pokaže, da je to njegov šov. Ob koncu filma, kjer smo sredi Live Aida, kjer so Queeni izvedli po mnenju mnogih najboljši koncert v zgodovini popularne glasbe, človek ne more verjeti, da ne gre za na novo najdene arhivske posnetke, toda le za izjemno poustvaritev slavnega koncerta, saj se zdi, kot da je Freddie vstal od mrtvih.

Film šepa predvsem pri izvedbi in svojem scenariju. Gre za nekakšno klasično spolirano hollywoodsko glasbeno biografijo, ki poseduje mnoge klišeje žanra. Od izkrivljanja dejstev, kjer Freddie v roku dveh minut spozna svojo prvo ljubezen in dolgoletno zaupnico Mary Austin ter postane član Queenov pa do zlobnih producentov, ki menijo da skupina nikoli ne bo uspela. Za dramatičen efekt je tudi nastop na Live Aidu prikazan kot nekakšen reunion banda, kaplja čez rob pa je gotovo manipuliranje s pevčevo okužbo z virusom HIV, ki naj bi bila v resnici potrjena šele leto ali dve po že večkrat omenjenem nastopu. Z zadržkom so prikazana tudi Freddiejeva burna leta, kar je gotovo tudi rezultat dejstva, da sta še živeča člana skupine Brian May in Roger Taylor imela veliko besedo pri nastajanju filma in da je Bryan Singer sicer kompetenten režiser, ki pa mu primanjkuje avtorskega pečata ter obenem nekakšen tipični hollywoodski “yes man”.

Kdor si želi seciranje potretiranca in njegove spolne usmerjenosti, mu film gotovo ne bo najbolj ugajal, medtem ko bodo tisti, ki iščejo predvsem poklon znamenitemu glasbeniku in kanček nostalgije, gotovo prišli na svoj račun. Prej je bilo omenjeno, da je naloga žanra, da prikaže še nekaj nevidenega, nekaj tistega, kar se skriva za dosegom kamer. Bohemian Rhapsody tega ne zadane najbolje, toda naloga žanra je tudi, da najde igralca, ki lahko uspešno stopi v čevlje dotične osebe. Ramiju Maleku je to zagotovo uspelo in njegova predstava bo korakala v zgodovino ob bok tisti Vala Kilmerja, ko je upodobil Jima Morrisona v filmu The Doors (1991). In uganite kaj. Tudi tisti film razdvaja oboževalce, a vsi so si enotni, da gre za imenitno predstavo glavnega igralca, kakršen je tudi primer v Bohemian Rhapsody.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me