Ogledano: Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (2019)
Metacritic.com8.4
Imdb.com8.3
Rottentomatoes.com8.5
Filmstart.si8.5
Pozitivno
  • igralske predstave in glavna lika
  • rekreacija Hollywooda konec šestdesetih
  • zaključek
Negativno
  • manjša vloga lika Margot Robbie
  • DiCaprio in Pitt premalo skupaj
8.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
8.2

Naslov: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (Once Upon a Time … In Hollywood)
Premiera: 15. avgust 2019
Žanr: drama, komedija
Država: ZDA
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie
Režija: Quentin Tarantino


OPIS:

Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je odcveteli zvezdnik televizijskih vesternov, ki se skupaj s svojim dvojnikom Cliffom Boothom (Brad Pitt) bori za svoj prostor pod soncem v neizprosni filmski industriji, ki kaže obrise nove dobe. Toda dvojec ima v svojem domovanju v Hollywoodu nova zvezdniška soseda. Režiserja Romana Polanskega in njegovo ženo ter nadobudno mlado igralko Sharon Tate (Margot Robbie).


FILMSTART. RECENZIJA:

Ko človek odpre spored (komercialnih) kinematografov in na njem zagleda najnovejši film Quentina Tarantina, si lahko kar oddahne. V dobi superjunakov, neskončnih nadaljevanj in remakeov je 56-letnik eden zadnjih hollywoodskih avtorjev, ki ima popolnoma proste roke pri svojem delu, obenem pa je podprt z ogromno količino studijskega denarja. Še Martin Scorsese se je bil primoran z Ircem (The Irishman, 2019) preseliti na Netflix, ker naj bi bil film preveliko finančno tveganje, na drugi strani pa imamo že tretjo generacijo drugega dela Spider-Mana v zadnjih dvajsetih letih, da o Levjem kralju (2019) niti ne govorimo … Tarantino je torej eden zadnjih žarkov upanja tudi za tiste gledalce, ki v svojih izletih v kinodvoranah iščejo izvirnost, a obenem tudi tisti eskapistični element in del glamurja, ki naredijo filme tako magične.

Slavni filmski samouk je v mnogih intervjujih kot enega svojih ljubših filmov navedel vestern Rio Bravo (1959), ki naj bi ga na zmenkih predvajal tudi svojim potencialnim bodočim partnerkam, da bi videl, če sta kompatibilna. Označil ga je namreč kot najboljši film za druženje (ang. hangout film). Njegova definicije te skovanke označuje daljše celovečerce, saj se ob ogledu preživi veliko časa z liki, očiten je primanjkljaj klasične t. i. zgodbe, toda ko se zavrti zaključna špica ima gledalec občutek, kot da je z liki postal prijatelj. Resda so skorajda vsi režiserjevi filmi primerni za skupinske večerne oglede, toda BJNVH je res čisti Tarantinov hangout film. Gostobesedne prizore polne suspenza povečini zamenjajo Pittove vožnje z avtomobilom okoli Los Angelesa in celodnevno delo na hollywoodskih setih ob liku Leonarda DiCapria. S tega vidika se režiserjev najnovejši celovečerec v njegovem opusu najbolj približa Jackie Brown (1997) in čeprav ima tudi elemente Neslavnih barab (Inglourious Basterds, 2009) ter predvsem kopico majhnih poklonov žanrskim in B-filmom v slogu Ubila bom Billa (2003, 2004), gre v osnovi za precej netipičen film režiserja.

Toda še vedno so tu režiserjeve nenadkriljive lastnosti. Vnovič je ponudil obilico dobrega materiala svojim glavnim igralcem in lahko rečemo, da zvezdnika Leonardo DiCaprio in Brad Pitt to s pridom izkoriščata. Prvi se je končno vrnil po tako težko dobljenem oskarju (vzel si je kar štiriletni premor) in za razliko od mnogih njegovih stanovskih kolegov, ki se po osvojenih nagradah prodajo ali zatekajo k napačnim projektom, 44-letnik dokazuje, da je še vedno v formi, in upamo lahko, da ga bomo v prihodnje spet pogosteje gledali na velikih platnih. Ne glede na to, koliko oskarjev bo imel v žepu ob koncu kariere, bo v zgodovino šel kot eden najboljših igralcev svoje generacije. Na drugi strani je tudi Pitt drugič sodeloval s slavnim režiserjem in kaskader Cliff Booth je igralčeva daleč najboljša vloga zadnjih let, saj na trenutke skorajda ukrade film DiCapriu in spomni, zakaj je bil svoje čase največja hollywoodska zvezda.

Seveda Tarantino postreže tudi z nekaterimi ostalimi njegovimi zaščitnimi znaki. Tu je zelo dobra glasbena podlaga, katere ščepec smo lahko slišali že v napovednikih, in glede na to, da se film odvija v šestdesetih, se je režiser počutil kot riba v vodi. Slavni filmar tudi nadaljuje z ustvarjanjem na visoki tehnični ravni, saj sta scenografija in kostumografija neverjetno pristni. Predvsem ranč, kjer se je zadrževala Mansonova družina, je izredno avtentičen, čeprav gre pravzaprav za umetno zgrajen set. Pozabiti seveda ne gre niti na mnoge epizodne vlogice nekdaj slavnih in manj slavnih igralcev. Tako lahko v filmu uzremo nekatere režiserjeve veterane, kot so Kurt Russell, Zoe Bell, Bruce Dern in Michael Madsen, obenem pa je novih pet minut slave ponudil tudi Timothyju Olyphantu (serija Deadwood, 20042006), Damianu Lewisu (serija Domovina 2011) in nedavno preminulemu Luku Perryju (serija Beverly Hills, 19902000). Resda nihče izmed njih ne dobi toliko časa in materiala kot John Travolta v Šundu (Pulp Fiction, 1994) ali David Carradine v Ubila bom Billa, toda lepo je videti nekatere odcvetele igralce v tako velikem filmu, kot je BJNVH.

Ravno ti segmenti, kjer Tarantino uporablja prej omenjene igralce, so nadvse zabavni in obenem tudi nekakšen vrhunski izgovor, da režiser snema svoje poceni televizijske nadaljevanke in brezsramno razkazuje svoje filmsko znanje v obliki pop kulturnih referenc. Slednje so sicer že kar neokusno preplavile filmsko umetnost, toda filmar nas hitro spomni, da je pravzaprav on tisti, ki jih je populariziral v filmih na začetku devetdesetih in jih servira na precej bolj prefinjen način kot npr. zadnji sezoni serije Stranger Things (2016). Obenem režiser ponudi tudi svoje razmišljanje o obdobju največjih sprememb v Hollywoodu in tako ustvari zelo dober t. i. film o filmih.

Če bi filmu lahko kaj očitali, je gotovo pomanjkanje žarometov nad vlogo Margot Robbie. Njena prisotnost je zagotovo očitna v filmu, toda obenem je močno potisnjena na stranski tir v primerjavi z glavnim moškim dvojcem. Lik Sharon Tate tako, z izjemo tega, da je izjemno karizmatična, gledalec sploh ne spozna in zdi se, da je tam le zato, da nas opominja, v katero smer pelje film. Očitno je, da je to bil tudi Tarantinov namen, ki pa ga brez poseganja v vsebino filma in njegove kvarilnike težko analiziramo. Druga zamujena priložnost pa je zagotovo druženje DiCapria in Pitta na velikem platnu, saj je dvojec precej redko skupaj v njunih prizorih. Glede na to, da se je še sam Tarantino zelo bahal s kakšnim odličnim dvojcem operira, bi si ju tudi gledalec želel videti več skupaj v filmu.

Bilo je nekoč … v Hollywoodu je zagotovo nov zadetek v polno Quentina Tarantina, ki dokazuje, da res težko posname slab film. Resda je njegov zadnji celovečerec daleč od njegovih mojstrovin, kot sta Šund in Neslavne barabe, toda ponudi nekaj drugačnega. Mnogim ravno ta drugačnost in res počasen tempo v prvih dveh tretjinah ne bosta najbolj ustrezala, toda tistim, ki bodo znali ceniti skoraj triurno druženje z novimi zanimivimi liki izpod prstov Tarantina, ne bo niti minuta filma dolgočasna in film zna biti z vsakim ponovnim ogledom še boljši.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me