Ogledano: Besen (2020)
METACRITIC.COM4
IMDB.COM6.1
ROTTENTOMATOES.COM4.7
FILMSTART.SI5.5
POZITIVNO
  • suspenz
  • finalni obračun
NEGATIVNO
  • trhel scenarij
  • šibke igralske predstave
  • klišejsko
5.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Besen (Unhinged)
Premiera: 10. september 2020
Žanr: triler
Država: ZDA
Igrajo: Russell Crowe, Caren Pistorius, Gabriel Bateman
Režija: Derrick Borte


OPIS:

Rachelina rutinska vožnja sina v šolo se spremeni v nočno moro, ko postane tarča psihopatskega voznika, ki jo začne zasledovati in ji celo streči po življenju.


FILMSTART. RECENZIJA:

Prav vsakdo med nami ima kdaj slab dan. Dan, ko gre vse narobe. Ko zamujamo v službo, ko komunikacija ne steče in se zdi, da se je na nas zgrnilo prav vse. Velika verjetnost je, da je tak dan ravno ponedeljek. Ste vedeli, da nas ob ponedeljkih polovica zamuja? Da porabimo povprečno 12 minut samo za tarnanje nad ponedeljki? In če se ozremo še na temnejšo stran statistike – da je verjetnost za srčni infarkt ob ponedeljkih največja, hkrati pa se na ta dan poveča tudi število samomorov?

Ja, obupen primer slabega ponedeljka ima tudi naš protagonist (beri: antagonist) v podobi Russella Crowa, ki ga na avtocesti nesramno prehiti in potem še okara mati samohranilka Rachel (Pistorius), ki skuša sina Kyla (Bateman) pravočasno pripeljati v šolo. In tudi njej ponedeljek ne prizanaša – sinu zaradi njenega zamujanja grozi ukor, prosto pot jima zapira rekordno prometna gneča, za vratom ji diha bivši partner, ki jo želi na sodišču oskubiti do golega, ob vsem tem pa zaradi lastne kaotičnosti izgubi tudi najboljšo stranko. Res je, gledalec se zlahka poistoveti tako z njim kot z njo, vse do trenutka, ko se dotičnemu gospodu povsem sname in se odloči ves svoj bes izliti ravno na Rachel, ki niti ne sluti, da je slab dan vedno lahko še slabši.

Med Crowom – ki je v odjavni špici naveden zgolj kot »moški« – in Rachel se na nagnetenih avtocestah tako odvije prava živčna vojna, ki gledalca potisne vse do roba sedeža, pri tem pa žal pozabi na dejstvo, da je tudi zaviranje pomemben del vsake vožnje. Tako skozi igro (psihopatske) mačke in miši naravnost drvimo skozi vse klišeje podobnih filmov, denimo Norenje (Joy Ride, 2001, rež. John Dahl) in Poslednji klic (Cellular, 2004, rež. David R. Ellis), pri čemer ne postreže niti z eno izvirno ali nepredvidljivo zamislico. Visok suspenz sicer privzdigne končni izdelek na višji nivo, a ima žal tako trhle temelje, da mu to težko spregledamo.

Začnimo s protagonistko, ki kot lik preprosto ni dovolj zanimiva. Ne samo, da je že v osnovi zastavljena klišejsko, ne pomaga niti šibka igralska interpretacija in luknjast scenarij. Pistorius se sicer v zadnji četrtini filma izkaže, a nam preostanek enostavno pusti preveč slab priokus, da bi ji lahko povsem odpustili. Njeni odzivi v določenih situacijah namreč nihajo med naravnost butastimi (trpi namreč za tipičnim herojskim sindromom) in neverjetnimi (njena reakcija na večino grozodejstev, ki jo doletijo v enem samem dnevu, je za povprečnega posameznika enostavno pretirano stoična in premalo panična). Tudi njena kemija z mlajšim kolegom Batemanom ni dovolj močna, da bi verjeli, da gre za odnos mati–sin, ampak pušča bolj občutek prijateljstva.

Po drugi strani je tudi Crowe naslikan pretirano črno-belo, ob vsem tem pa nismo deležni nikakršne razlage, kaj točno gospoda peha v prikazano agresijo. Tu in tam smo skozi njegove dialoge deležni drobcev – ločenec, ki krivi bivšo partnerico za svoj neuspeh – a ti niso dovolj, da bi upravičili njegov motiv in željo po maščevanju. Že v prvem prizoru sredi noči vdre v hišo nič hudega slutečega para, ju pokonča s kladivom in potem kraj zločina še zažge. In medtem ko ta scena pusti močan občutek osebnega motiva (mimogrede, ta prizor ni kasneje nikoli zares razložen), deluje njegova kasnejša norija v povezavi z Rachel povsem nelogična in pretirano naključna. Res je, v resničnosti se najhujši zločini velikokrat zgodijo povsem brez razloga, kar je zagotovo najstrašnejše, a se ravno zaradi tega uvodni prizori enostavno ne vklapljajo v preostanek filma. Slaba karakterizacija in nekatere narativne niti, ki ne vodijo nikamor (njegovo jemanje tablet), mu odvzamejo levji delež moči, ki ga mora imeti vsak soliden filmski negativec in tako je režiserjev poskus ustvarjanja arhetipske poosebitve besa, jeze in nebrzdanosti vsakega človeka krhek.

Besen je sicer tiste vrste film, ki se ne osredotoča pretirano na same like, ampak predvsem na njihove reakcije in odločitve v ekstremnih situacijah, zato je treba priznati, da zgoraj omenjeni spodrsljaji večine gledalcev morda niti ne bodo zmotili. A zato toliko bolj bode v oči scenarij, ki (slabo) izpelje malo morje bližnjic, kadar je to za zgodbo le priročno. Dober primer za to je v filmu večkrat omenjen rekordni (!) prometni zamašek, ki seveda v prvi polovici predstavlja velik problem za naš antipar. Ponudi številne iztočnice za nadaljnje zaplete – Rachel zamuja, izgubi službo, se prvič sreča s Crowom itd. – potem pa je v naslednji polovici kar nekako pozabljen, saj se zdi, da oba po cestah in uličicah drvita s polno hitrostjo, seveda zgolj zato, ker se za trilerje pač spodobi, da v tistem trenutku prestavijo v višjo prestavo.

Izdelek sicer preseneti s prikazom nasilja in krvi, ki ju je za film take vrste več kot dovolj in se v neizbežnem finalnem obračunu še potencira. Slednji je dovolj katarzičen, da mu ne gre očitati večjih spodrsljajev in na zadovoljiv način zaključi sicer povsem soliden TV-triler, ki skrajša dolg deževen dan, ko se nimate kam dati. Če nič drugega, pa lahko gledalci od filma odnesemo vsaj en pomemben nauk – na avtocesti dvakrat premisli, preden komu potrobiš. Še posebej, če je ponedeljek.

 

Film sem si ogledal v kinematografu Kolosej.

O avtorju

Dejan Kalabić

"Filmi ne ustvarijo psihopatov. Filmi naredijo psihopate ustvarjalnejše." -Krik (1996, rež. Wes Craven)

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x