Ogledano: Berlin Syndrome (2017)
Metacritic.com7
Imdb.com6.3
Rottentomatoes.com7.5
Filmstart.si7.5
Pozitivno
  • atmosfera
  • fokus na obeh likih
  • dogajanje v Berlinu
Negativno
  • nekatere odločitve likov
7.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Berlin Syndrome
Premiera: 20. 4. 2017 (Avstralija)
Žanr: triler
Država: Avstralija
Igrajo: Teresa Palmer, Max Reimelt, Matthias Habich
Režija: Cate Shortland


OPIS:

Avstralska fotografinja Clare (Teresa Palmer) med počitnikovanjem v Berlinu spozna prikupnega in karizmatčnega Andija (Max Reimelt). Par začuti medsebojno kemijo in preživi strastno noč. Toda tu se njuna skupna pot ne konča. Ravno nasprotno.


FILMSTART. RECENZIJA:

Preobilje komercialno zanimivejših filmov marsikdaj preprečuje gledalcem, da dobijo vpogled v kake manjše projekte. Eden izmed njih je Berlin Syndrome, tretji celovečerec avstralske režiserke Cate Shortland in adaptacija sicer istoimenskega romana ravno tako Avstralke Melanie Joosten. Čar tistih manjših filmov je ravno v tem, da niso množično promovirani in posledično je gledalec pred samim ogledom zavit v tančico skrivnosti, ki jo mora razvozlati tekom ogleda, zato bomo tekom recenzije poskušali razkriti čim manj o samem filmu. Toda resnici na ljubo bo to zelo težka naloga.

Lahko bi rekli, da se Berlin Syndrome začne kot ljubezenska zgodba. Dekle prispe v tuj kraj in se zaljubi v tamkajšnjega domačina. Nastavek je že tu, toda sama atmosfera kaj hitro zasadi dvom v idilično premiso. K temu pripomore Berlin, kamor je dogajanje postavljeno in čeprav so že mnogi nemški filmi odlično izkoristili njegove čare (lep primer je recimo Victoria iz leta 2015), je fascinantno, da je nekaj podobnega uspelo avstralskemu filmu, ki je tudi posnet po avstralski knjigi. Tako se skozi celoten film zgodba odvija v nekakšnem hipnotičnem in sanjavem tonu, ki v gledalcu naseli rahel nelagoden občutek.

V glavnih vlogah nastopita Teresa Palmer in Max Reimelt, ki so odrežeta več kot solidno. Če smo malce zlobni, bi lahko rekli, da sta v filmu zato ker Kirsten Stewart (Kavarniška gospoda) in Matthieas Schoenarts (Umazan denar) nista utegnila priti na snemanje, toda podobnost z njima je več kot očitna. Palmerjeva, ki je precej prisotna tudi v hollywoodskih produkcijah (Lights Out, Greben rešenih), kjer resnici na ljubo ni pustila močnejšega vtisa, dobro odigra malce osamljeno in negotovo dekle, medtem ko je Reimelt s svojo pojavo pravi karizmatičen mož, ki v sebi skriva tudi kanček temne strani.

Pozor: Naslednji odstavek vsebuje kvarilnike, ki lahko vplivajo na izkušnjo ob ogledu filma Berlin Syndrome .

Pravi adut filma se skriva v tem, da Andi po strastni noči Clare ne izpusti iz stanovanja in jo praktično ugrabi. Gledalec skozi film odkriva čedalje temnejše plati tega lika in kot nakazuje že naslov se protagonistka v določenem trenutku tudi vda t.i. Stockholmskemu sindromu (pojav, ko se ugrabljeni zaljubi v ugrabitelja). Tu režiserka Shorltlandova malce zataji, saj premalo pokaže Clarino željo po pobegu v prvi tretjini filma in zato kasnejša dejanja ne dosežejo potrebnega učinka. V nasprotju z likom Mary Elizabeth Winstead iz lanske Cloverfieldske 10 (10 Cloverfield Lane, 2016) je Clare tudi precej manj iznajdljva in posledično gledalec mnogokrat dvomi v nekatere njene odločitve. Sicer jo v določenem trenutku povsem zasenči tudi mlada šolarka, ki je približno tako nerodna kot kolonisti v Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant, 2017), ki jim spodrsne na luži krvi. Tudi pri zaključku filma bi bili ustvarjalci lahko malce bolj pogumni in se uprli varnemu srečnemu koncu.

Ko potegnemo črto, lahko rečemo, da je Berlin Syndrome več kot soliden triler, ki raziskuje temne plati človeka. Film odlikujejo dobra atmosfera, njegova lokacije, dobre igralske predstave in dobro pripovedovanje zgodbe, ki uravnoteži pozornost na oba glavna lika. V slovenskih kinematografih film žal ni pristal, izjema utegne biti le Kinodvorova Noč grozljivk, kjer pa je seveda ogromno odvisno od urednika programa. Prav gotovo pa je Berlin Syndrome dobra osvežitev ob vse pogostejših enoličnih zgodbah.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!