Ogledano: All Eyez On Me: Legenda o Tupacu Shakurju (2017)
Metacritic.com3.8
Imdb.com6.1
Rottentomatoes.com2
Filmstart.si4
Pozitivno
  • glavni igralec je vizualno podoben Tupacu
Negativno
  • igranje
  • režija in scenarij
  • razvlečenost
4Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
0.7

Naslov: All Eyez on Me: Legenda o Tupacu Shakurju (All Eyez on Me)
Premiera: 29. 6. 2017
Žanr: biografska drama
Država: ZDA
Igrajo: Demetrius Shipp Jr., Danai Gurira, Kat Graham
Režija: Benny Boom


OPIS:

Biografski film o najbrž najslavnejšemu raperju vseh času, Tupacu Shakurju. Zgodba spremlja slavnega glasbenika vse od njegovih začetkov, do velikega uspeha in tudi tragičnega konca. Med kariero se je znašel tudi v zaporu, prav nič lahkoten pa ni bil tudi njegov odnos z materjo, nekdanjo članico Črnih panterjev.


FILMSTART. RECENZIJA:

Kar malce šokantno je, da smo šele leta 2017 dobili prvi igrani biografski film o Tupacu Shakurju. O njem se je šušljalo že dlje časa, v igri za režijo je bil tudi John Singleton (Boyz n the Hood, Prehitri in predrzni), ki je z raperjem sodeloval v svojem drugem celovečercu Poetic Jusice (1993). Toda tisto kar je najbolj premaknilo tehtnico k snemanju filma pa je zagotovo ogromen finančni uspeh Zgodbe o N.W.A. (Straight Outta Compton, 2015), saj so se lastniki filmskih pravic o raperju hitro podvizali in najeli anonimneže, da čim hitreje končajo izdelek. Ne sliši se nič kaj obetavno, kajne?

All Eyez on Me: Legenda o Tupacu Shakurju je namreč tako očitno oportunistično hlastanje za denarjem in uspehom Zgodbe o N.W.A., da bi si to že težje lahko zamislili. Če je uspešnica izpred dveh let zelo dobro kombinirala biografsko zgodbo zloglasne hip hop skupine in takratno družbeno dogajanje, se Tupacova verzija že kar takoj vrže k Črnim panterjem in se v uvodu poskuša tudi politično opredeliti. Toda kaj, ko se takoj zatem že sprevrže v tipični “gangsta” film, ki mu nato sledi še analiza razmerja med sinom in materjo, vse to pa je postreženo v “wikipedijevski” nameri. Očitno je, da so producenti pograbili prvi scenarij, ki je bil na voljo, ali pa dejansko združili elemente vseh različnih verzij. Tega ne popravita niti režija in montaža, ki vztrajno preklapljata med mnogimi tonskimi skrajnostmi. Tempiranje je ravno tako izredno slabo, saj mu manjka zanosa ali pa če se izrazimo malce po rapersko: “flowa”. Toda od režiserja, ki sliši na ime Benny Boom, kaj drugega ne bi niti pričakovali.

Toda režiser ni edina popolna neznanka v filmu. Slednje velja tudi za celotno igralsko zasedbo, saj v njej ni mogoče najti niti enega kolikor toliko poznanega obraza. Demetrious Ship Jr. je sicer podoben Tupacu kot jajce jajcu, toda manjko karizme in igralskih spretnosti sta očitna na vsakem koraku. Danai Gurira, ki je upodobila glasbenikovo mamo Afeni, poskuša v vsakem prizoru dobiti oskarja, saj bi njeno pretiravanje iz svojega groba prepoznal tudi že več kot dvajset let pokojni Tupac. Tudi ostali delež igralske zasedbe je slab, več kot očitno pa je, da so producenti iskali dvojnike in imitatorje mnogih današnjih zvezdnikov, ki so se takrat smukalo okoli Shakurjevega življenja, njihove igralske sposobnosti pa so bile drugotnega pomena.

Da je film kolikor toliko gledljiv zagotovo ni zasluga produkcije, ki je na ravni slabega TV filma, toda zanimive resnične Tupacove zgodbe in dejstvom, da so biografski filmi nemalokrat poučni (četudi na ravni Wikipedie). Presenetljivo se film Tupaca ne loti kot popolnega svetnika, saj to zagotovo ni bil, a kaj ko je protagonist popolnoma pasiven in vedno nekakšna stranska škoda takratnih okoliščin. Razvoj likov je popolnoma odsoten in gledalec sploh ne začuti esence protagonista, saj je nemalokrat prisoten občutek, da je film preskočil dva ali tri prizore, kjer je lik sprejel pomembno odločitev. Gledalcu tako ni predstavljeno zakaj naj bi bil Tupac tako poseben in kje se razlikuje od svojih predhodnikov Dr. Dreja, Ice Cuba in ostalih. Ob njegovi omembi mnogokrat slišimo, da je šlo za poeta, toda njegova biografija je daleč od visoke umetnosti. Prisotni so recimo tudi mnogi (nenamerni) komični elementi, saj na trenutke spominja na kultni The Room (2003), najslabši film vseh časov, saj je možno najti kopico slabega igranja in dialoga, za nameček pa je tu še neverjetno osladen prizor seksa, ki bi ga Tommy Wiseau z veseljem vključil v svoj prej omenjeni celovečerec.

Filmske pravice so tako prav čudna reč, saj njihovo lastništvo lahko porodi neverjetno bizarne rezultate. Človek bi pričakoval, da bi se Tupaca radi lotili mnogi uveljavljeni režiserji. Tako oskarjevec Steve McQueen, režiser filma 12 let suženj (12 Years a Slave, 2013), letos pripravlja dokumentarec o njem, Shakurjeva mama pa je kot edinega možnega režiserja določila zgoraj omenjenega Johna Singletona, ki pa producentom ni bil po godu. Resda 49-letni režiser danes velja za muho enodnevnico, o čemer priča tudi njegova filmografija, toda tu so tudi mladi afroameriški režiserji kot je Ryan Coogler (Creed), ki imajo entuziazem, potreben za pripravo takšne biografije. Tako smo pa dobili film na nivoju poceni žajfnice, ki je v kinodvorane zašel pomotoma. Škoda.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!