Ogledano: Ad Astra: Pot do zvezd (2019)
Metacritic.com8
Imdb.com7.2
Rottentomatoes.com8.2
Filmstart.si7
Pozitivno
  • igralska predstava Brada Pitta
  • fotografija
  • poudarek na psihološki plati raziskovanja vesolja
Negativno
  • preveliko črpanje iz ostalih žanrskih sorodnikov
  • površen zaključek
7.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Ad Astra (Ad Astra: Pot do zvezd)
Premiera: 19. september 2019 (Slovenija)
Žanr: znanstveno-fantastična drama
Država: ZDA
Igrajo: Brad Pitt, Donald Sutherland, Tommy Lee Jones, Liv Tyler
Režija: James Gray


OPIS:

Bližnja prihodnost. Roy McBride (Brad Pitt) je ameriški astronavt, ki ga vlada pošlje na skrivno nalogo, kjer mora najti izgubljeno odpravo Lima, ki ji poveljuje njegov oče (Tommy Lee Jones). Slednja je bila namreč poslana daleč v vesolje, da bi poiskala sledi inteligentnega življenja, toda zdaj se zdi, da je odgovorna za katastrofični pojav na Zemlji, ki ogroža življenje na našem planetu.


FILMSTART. RECENZIJA:

George Clooney, Matt Damon in Brad Pitt so skupaj nastopili v slavnem filmu Oceanovih 11 (Ocean’s Eleven, 2001) in njegovih nadaljevanjih. Obenem so člani trojice tudi zelo tesni prijatelji v zasebnem življenju in v javnost so mnogokrat prodrle njihove pustolovščine in stave. Ena izmed njih je bila, da so igralci tekmovali, kdo bo dlje ostal samski. Toda če se ozremo na njihovo filmografijo, bi lahko rekli, da so se nekje na začetku desetletja tudi dogovorili, da se bodo vsi odpravili v vesolje na velikih platnih. Clooney je namreč nastopil v stranski vlogi v Cuaronovi Gravitaciji (Gravity, 2013), Damon je bil glavna zvezda Scottovega Marsovca (The Martian, 2015), letos pa je napočil čas še za Pitta, ki je tudi produciral novo sodobno vesoljsko epopejo, v njej prevzel glavno vlogo, medtem ko je za scenarij in režijo poskrbel James Gray (Izgubljeno mesto Z, 2016). Ad Astra, kot je naslov filma, je na premieri na beneškem filmskem festivalu prejela izjemno pozitivne kritike, nekateri so film celo proglasili za mojstrovino. Odiseja v vesolju (2001: A Space Oddysey, 1968) je gotovo sveti gral filmov o raziskovanju vesolja, toda kot gledalci bi bili že zadovoljni, če bi se najnovejši Grayjev celovečerec približal modernejšim predstavnikom žanra, kot sta Sončna svetloba (Sunshine, 2007) in Medzvezdje (Interstellar, 2014).

Ad Astra je v grobem precej bizaren film. Na eni strani imamo pripovedovanje zgodbe podobno filmom Terrenca Malicka. Počasni prizori, fantastična fotografija (za katero je poskrbel Hoyte van Hoytema, tudi direktor fotografije Medzvezdja) in notranji monologi Brada Pitta. Na drugi strani pa struktura zgodbe, ki je zasnovana precej akcijsko in bi v rokah Michaela Bayja izpadla kot njegov Armageddon (1998). Toda kljub tej zanimivi kombinaciji film deluje. Vsaj nekje do njegovega zaključka. Zanimiva je predvsem gradnja sveta, saj se zgodba odvija v ne tako daljni prihodnosti. Potovanje na druge planete je že običajno in na Luno lahko človek leti že s komercialnimi leti. Junak se tako do svojega cilja prebija skozi različne postojanke, kar je nekako logično glede na to, da moraš kot potnik v letalu marsikdaj tudi prestopati ob daljših destinacijah. Ob počasnemu in melanholičnem tonu bolj dinamičnih prizorov ni veliko, toda ko jih Gray uporabi, so precej učinkoviti in polni suspenza.

Tisto, kar poleg brezhibnih tehničnih lastnosti drži film nad povprečjem, je gotovo osrednja igralska predstava Brada Pitta, ki je letošnje leto kot kaže spet v formi. Navdušil je že v Tarantinovem Bilo je nekoč … v Hollywoodu (Once Upon a Time in Hollywood), tokrat pa ima morda še zahtevnejšo vlogo, saj je kamera vseskozi prikovana nanj, dialoge pa nadomesti veliko število monologov. Tudi njegov lik je dovolj zanimiv, saj je kljub temu, da gre navzven za idealnega ameriškega junaka, ki je izjemno talentiran in v vsakem kritičnem trenutku pravilno reagira, v notranjosti zlomljen, negotov in ga muči nerešen odnos z njegovim oddaljenim (v vseh pomenih besede) očetom. Ad Astra se tako kot mnogi njeni žanrski sorodniki drži teme, da kljub neskončni velikosti vesolja liki v njegovih prostranstvih po navadi iščejo sebe. Na žalost se ravno ta hladna človeška drama kar malce poruši v zaključku filma in ponudi premalo čustev za gledalca.

V dobi plitkih filmov, kjer štejejo le blagovne znamke v njihovih naslovih, je skorajda praznik, ko v multiplekse prispe visoko proračunski film z izvirnim scenarijem. Vsak tak poskus si zasluži pozornost in hvalo, toda Ad Astra je pravi paradoks, saj gre skorajda za kolaž že videnih filmov in idej. Če je že režiser Gray sam opisal film kot križanca med Kubrickovo Odisejo in Coppolovo mojstrovino Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, 1979), kar je glede na lok zgodbe popolnoma pravilna trditev, lahko v filmu na hitro najdemo tudi mnoge druge že videne stvari. Prvi akcijski prizor je skorajda vzet iz Gravitacije, drugi je ušel iz Pobesnelega Maxa (Mad Max: Fury Road, 2015) in na trenutke lahko najdemo tudi nekaj Medzvezdja. Dober delež pa Ad Astra dolguje tudi Krvavemu obzorju (Event Horizon, 1997), saj so nekateri deli zgodbe in motivi neverjetno podobni omenjeni grozljivki, toda kljub temu lahko rečemo, da je Grayjev film boljši.

Morda se je komu ob prebiranju te recenzije že bledlo ob vseh referencah na ostale žanrske sorodnike, toda žal se je tudi sam film preveč oziral k njim. V kombinaciji s šibkejšim zaključkom, ki scenaristično ponudi premalo in išče preveč bližnjic, je to gotovo največje razočaranje Ad Astre. Toda kljub omenjenemu ima Grayjev celovečerec dovolj svoje identitete in navduši predvsem z gradnjo sveta, fotografijo in igralsko predstavo Brada Pitta, zato je še vedno vreden pozornosti.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me