Ogledano: 1917 (2019)
Metacritic.com7.9
Imdb.com8.7
Rottentomatoes.com9
Filmstart.si7.7
Pozitivno
  • iluzija neprekinjenega dogajanja
  • fotografija
  • izjemna scenografija
Negativno
  • povprečen scenarij
  • premalo suspenza
  • z izjemo tehnološkega vidika ne doprinese ničesar novega k žanru
8.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.9

Naslov: 1917
Premiera: 9. januar 2019 (Slovenija)
Žanr: akcija, drama, zgodovinski
Država: Združeno kraljestvo, ZDA
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George Mackay
Režija: Sam Mendes


OPIS:

Dva mlada britanska vojaka morata na fronti prve svetovne vojne prenesti pomembno sporočilo, ki lahko reši življenja 1600 njunim soborcem. Naloga je izjemno težka, saj se morata sama prebiti skozi sovražni teritorij, njun čas pa je omejen.


FILMSTART. RECENZIJA:

Sezona filmskih nagrad je tu. Nekateri žanri  imajo sloves “oskarjevskih”. Biografije, kostumske drame, filmi o medrasnih napetostih so le nekateri od klasičnih nominirancev in med njimi najdemo tudi žanr vojnega filma, ki v zadnjih letih doživlja manjšo obuditev. V novejši zgodovini se je ameriški film predvsem še vedno ubadal z drugo svetovno vojno (Dunkirk, Greben rešenih) in Irakom (Bombna misija). 1917 je v tem pogledu prava osvežitev, saj že po naslovu sodeč lahko sklepamo, da je film umeščen v čas prve svetovne vojne in prav bizarno je, da smo zadnja leta ta bojišča videli le v Čudežni ženski (Wonder Woman, 2017). Toda to še ne pomeni, da ta vojna ni pustila pečata na velikih platnih, saj je leta 1957 Stanley Kubrick posnel klasiko Steze slave (Paths of Glory), ki velja za enega najboljših (proti)vojnih filmov vseh časov. Kubrick se je nato lotil še Vietnama s Popolno bojno opremo (Full Metal Jacket, 1987), ki se bolj osredotoča na človeško psihologijo in zanimivo, tak tip vojnega filma je Sam Mendes, režiser 1917, že posnel z Marincem (Jarhead) leta 2005. Toda za razliko od Kubricka se je na fronte prve svetovne vojne odpravil kasneje.

Naj že na začetku umirim konje, saj 1917 in Kubricka enostavno ni primerno omenjati v isti povedi. Glavna odlika Mendesovega filma je namreč tehnološka, saj celovečerec ustvarja iluzijo, da se dogajanje odvija v enem kadru. Gre namreč za skupek digitalno zlepljenih daljših kadrov, kar močno spominja na Birdmana (2014), ki mu je ta slog snemanja tudi močno koristil. 1917 je tako predvsem triumf mojstra kamere Rogerja Deakinsa (Sicario, Fargo, Ni prostora za starce, Iztrebljevalec 2049), ki je pred kratkim končno dobil prvega oskarja za fotografijo in kaj lahko se zgodi, da bo ta dosežek letos ponovil. V kombinaciji z izjemno avtentično scenografijo lahko zasledimo nekaj izjemnih kadrov (še posebej velja izpostaviti dogajanje v temi) in kot gledalec se mnogokrat sprašuješ: “Kako za vraga so to posneli?!”. Tehnološka plat Mendesovega vojnega epa film tako postavlja predvsem ob bok Gravitaciji, ki je vizualno osupljiva, toda kaj, ko je scenarij precej plehek in nikoli ne parira obrtniški plati.

Za tisti prepotreben skok v območje mojstrovin filmu namreč primanjkuje marsikaj. Glavna lika sta sicer simpatična, toda na trenutke se zdita kot, da ne spadata v ta film. Še posebej eden izmed likov se po vseh pripetljajih na frontah ob koncu film zdi neprimerno poln energije in dobro ohranjen. Primanjkuje tudi večja moralna poanta kot ta, da je vojna grozna, nesmiselna in ljudje masovno umirajo po nepotrebnem. Sicer ne bi bilo nič hudega, če bi bila ta nit toliko bolj izpostavljena in obdelana, toda do 2019 smo videli že plejado vojnih filmom z razmislekom o isti stvari, tako da bi si Sam Mendes lahko dovolil več kreativnosti. Povprečna je tudi mera suspenza, ki precej upade v drugi polovici filma, ne pomaga pa ji tudi pozabljiva glasbena podlaga Thomasa Newmana, ki vse prevečkrat udari na prvo žogo. Glede na to, da je izid Dunkirka (2017) še posebej svež in se oba filma lotita prežvečenega žanra z zanimivega pripovednega vidika, film Christopherja Nolana veliko bolj uspe v svoji formi in postreže s precej več suspenza. Največja razlika med filmoma je tudi pri dialogu, ki je, kot je omenjeno pri 1917, precej plehek in hollywoodski, medtem ko je iz tega vidika Dunkirk precej bolj hladen in posledično tudi bolj realističen. Najnovejši film režiserja zadnjih dveh Bondov obenem tudi zelo spominja na Povratnika (2016) z vidika preživetja posameznika v skorajda nemogočih razmerah, toda tu je spet podobna situacija, saj je Iñárritujev ep enostavno boljši.

Sam Mendes v svoji karieri še ni posnel slabega filma in tudi 1917 je daleč od tega. A zdi se, da je to eden tistih filmov, pri katerih se zdi, da je veliko zanimivejše raziskovati ozadje snemanja kot pa končni izdelek. Pobeg v jarke prve svetovne vojne je prava osvežitev, a obenem tudi neizkoriščena priložnost.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x