Ogledano: 120 utripov na minuto (2017)
Metacritic.com8.5
Imdb.com7.7
Rottentomatoes.com9.8
Filmstart.si7.7
Pozitivno
  • prikaz aktivizma
  • široka paleta likov
  • igranje
Negativno
  • razvlečen zaključek
  • repetitivni dogodki
8.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
8.4

Naslov: 120 utripov na minuto (120 battements par minute)
Premiera: 11. november 2017
Žanr: drama
Država: Francija
Igrajo: Nahuel Pérez Biscayart, Arnaud Valois, Adele Haenel, Antoine Reinartz
Režija: Robin Campillo


OPIS:

Zgodnja devetdeseta v Franciji. Aids že celo desetletje jemlje življenja mladih po vsem svetu, a si javnost in politika še vedno zatiskata oči pred to smrtonosno boleznijo. Pod imenom Act Up v Parizu deluje skupina aktivistov, ki si prizadeva spremeniti prevladujoče mišljenje o tej temi.


FILMSTART. RECENZIJA:

Družbeno angažirani filmi so stalni sopotniki svetovnih festivalov in dobitniki filmskih nagrad. Tako je veliko nagrado žirije v Cannesu prejela drama 120 utripov na minuto, ki je navdahnjena z resničnimi dogodki okoli začetkov boja proti Aidsu. Na papirju film izpolni vse “potrebne” kvote za nagrade, saj govori o težki bolezni, je posnet po resničnih dogodkih in se odvija v gejevski skupnosti. Toda nemalokrat se je izkazalo, da v praksi film preseže te festivalske klišeje in postreže s pristno zgodbo. Ali je to mogoče zaslediti tudi pri 120 utripov na minuto?

Pravzaprav da. Film francoskega režiserja Robina Campilla se loti političnega aktivizma skozi oči skupine mladeničev, ki se obenem bojuje z boleznijo tudi na osebni ravni, saj ima večina članov tudi sama Aids. Tako spoznamo široko paleto njihovih članov, ki si med seboj dovolj različni, da jih lahko hitro ločimo, toda šele po daljšem času je jasno, da se bo film osredotočal na Seana (Nahuel Pérez Biscayart) in Nathana (Arnaud Valois), ki se tudi zaljubita. Film se predvsem v svoji drugi polovici prevesi iz filma o aktivizmu v intimno zgodbo, ki gledalcu prikaže resnične tegobe bolezni, o katerih smo poslušali predvsem v prvi polovici filma.

Čeprav film v naslovu nosi besedi 120 minut, je sam še dvajset minut daljši, kar pa mu precej škoduje, saj je predvsem v zaključku, ko se povsem osredotoči na razmerje Seana in Nathana izjemno razvlečen. Tudi po sami strukturi je preveč monoton, saj ga sestavljajo pravzaprav štirje elementi: priprave na protest, protest, seks prizori in zabave v klubih. Ti se tekom filma že ponavljajo in čeprav je morda želel režiser s tem opozoriti na cikličnost dogodkov in kako je boj z oblastmi pravzaprav stanje na mestu, je pri 120 utripih na minuto mogoče pogrešati širši pogled na situacijo in podrobnejša predstavitev likov. Kaj počnejo, ko se ne borijo z boleznijo? Hodijo v službo? Resda je to v enem izmed dialogov omenjeno, toda dobro pripovedovanje zgodbe v filmih ima pravilo: pokaži, namesto povej.

Celota še vedno deluje, kljub pretirani razvlečenosti in spomni na določene družbene probleme, ki so vidni še danes. Film bi se zlahka znašel na šolskem programu srednjih šol, toda sodeč po nekaterih odzivih v kinodvorani, je naša družba še vedno premalo zrela, da se povprečni najstnik ne bi smejal nekaterim intimnejšim prizorom med dvema moškima. Morda bo pa po ogledu filma uporabljal kondom, ki ga poprej morda ne bi.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!