Ogledano: Strašljive zgodbe (2019)
METACRITIC.COM6.1
IMDB.COM6.5
ROTTENTOMATOES.COM7.9
FILMSTART.SI7
POZITIVNO
  • vizualni učinki
  • zanimiva zgodba
NEGATIVNO
  • ne približa se ikoničnosti izvirnika
6.9Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Strašljive zgodbe (Scary Stories to Tell in the Dark)
Premiera: 22. avgust 2019
Žanr: grozljivka
Država: Kanada, ZDA
Igrajo: Zoe Margaret Colletti, Michael Garza, Gabriel Rush
Režija: André Øvredal


OPIS:

Na noč čarovnic leta 1968 v mestecu Mill Valley skupinica prijateljev po naključju naleti na staro, zapuščeno hišo, o kateri krožijo govorice, da naj bi v njej strašilo. Tam odkrijejo srhljivo staro knjigo zgodb, ki naj bi bila po legendi napisana s krvjo mrtvih otrok, ki so se hiši preveč približali. Najstniki ugotovijo, da se knjiga piše sama od sebe in, kar je še huje, napisano običajno tudi uresniči.


FILMSTART. RECENZIJA:

Scary Stories to Tell in the Dark je – v slovenščino še zmeraj nepreveden – knjižni naslov pisatelja Alvina Schwartza, ki je v ZDA izšel leta 1981 in se hitro vtisnil v kolektivni popkulturni spomin. Zbirka kratkih otroških grozljivih zgodb, podkrepljena z izjemnimi in enako grozljivimi ilustracijami Stephena Gammella, je nagnala marsikateremu osnovnošolcu strah v kosti. Knjiga je zasedla vrhove marsikaterih knjižnih lestvic, se kasneje razrasla tudi v trilogijo in se do leta 2017 prodala v več kot sedem milijonov izvodih in povzročila številne burne razprave, predvsem med starši nadobudnih bralcev, glede primernosti vsebine.

Pogumne otroške grozljivke – v knjižni in/ali filmski obliki – so kraljevale tudi devetdesetim, z R. L. Stineom na čelu, ki ga zaradi znamenitih zbirk, kot so Fear Street, Kurja polt (Goosebumps) in Soba nočne more (The Nightmare Room), imenujejo kar za »Stephena Kinga za otroke«, njihov vpliv se je poznal tudi globoko v naslednje stoletje. A dandanes se zdi, da je z naraščajočo dostopnostjo spletnih vsebin, paradoksalno umetnost pričela pozabljati na določene žanre in mladino ovijati v vato. Res je, da je realnost marsikdaj grozljivejša od fikcije, zato umetnost pridobi nalogo pobega na lepše. A kljub vsemu predolgo nismo imeli filmskega izleta v otroško grozljivko, Slovenija pa je s »špricanjem« številnih del – med drugim tudi pričujočega – zamudila številne kakovostne knjižne vsebine, ki so drugod po svetu reševale takrat porazno nizke številke mladih bralcev. Očitno se tega zaveda tudi hollywoodska mašinerija, saj se zdi, da so začeli ta žanr pospešeno obujati. Bolj ali manj uspešno. Predlani je med take spadal rimejk Tisto (It, 2017, rež. Andy Muschietti), še dve leti pred njim pa so na filmskih platnih, z Jackom Blackom v glavni vlogi, skušali obuditi prej omenjeno Kurjo polt (Goosebumps, 2015, rež. Rob Letterman). Film je okoli Stineovih knjig napletel zgodbo, ki knjižne vsebine ohlapno poveže v večjo celoto, a kljub temu da je šlo za povsem zabaven izdelek, je oboževalcem pustil grenak priokus, saj se je v žanru mladinske komične fantazije groza popolnoma izgubila. Stine je v izvirni seriji pisal o mrtvih otrocih in krvi željnih lutkah, film pa je izpostavljal gigantske bogomolke in volkodlake. Na tem mestu je potrebno omeniti tudi Netflixovo serijo Čudne stvari (Stranger Things, 2016–, ustv. Matt in Ross Duffer), ki je v kratkem času postala pravi popkulturni fenomen, a tudi za to bi težko rekli, da je čistokrvna grozljivka.

Strašljive zgodbe zato prihajajo ob pravem času. Resda ne gre za primarno mladinski film, a se vseeno zdi, da bo že z izbiro same tematike prej pritegnil mlajše občinstvo kot starejše. Režije se je lotil André Øvredal, ki je za ljubitelje žanra že dobro poznano ime (Lovec na trole [Trolljegeren], 2010 in Obdukcija neznanke [The Autopsy of Jane Doe], 2016), a še bolj pritegne zveneče ime oskarjevca Guillerma del Tora, ki se je tokrat lotil produkcije in pomagal pri scenariju.

Del Torova vizija je več kot očitna. Ustvarjalčevo ime je v filmskih vodah že slovito, najbolje pa bi ga opisali z ameriškim izrazom »hit or miss« (dobesedni prevod »zadeti ali zgrešiti«); ustvaril je namreč tako filmske vrhunce (med njimi Hudičeva hrbtenica [El espinazo del diablo], 2001 in Favnov labirint [El laberinto del fauno], 2006) kot tudi povsem povprečne filme (Škrlatni vrh [Crimson Peak], 2015), a neizpodbitno dejstvo je, da pri vseh izdelkih pusti svoj nezgrešljivi pečat. Najbolj doma se počuti v nadnaravnih svetovih pošasti in čudežnih bitij, ki so se tekom njegove kariere udejanjila v različnih oblikah, a so vsa hkrati tako zelo njegova. Na prvi pogled so skoraj vedno srhljiva in celo odbijajoča, a vseeno pravljična. Njihov avtor zmeraj vztraja pri maski in ličilih ter pri praktičnih efektih, animacije je vedno zgolj za odtenek, kar sicer zahteva dneve trdega dela, a se to na končnem izdelku pozna. Strašljive zgodbe niso izjema; tudi tu gre primarno za eksploatacijo del Torovih bitij, za njegov muzej, v katerem gledalci hodimo po prstih, s strahospoštovanjem občudujemo eksponate in odidemo odprtih ust.

Øvredal ubere podoben pristop, kot ga je Letterman pri ekranizaciji Kurje polti. Kratke zgodbe niso več kratke zgodbe, ampak so zgolj zametki koščkov, ki sestavljajo širšo okvirno pripoved. Ta je razumljivo dovolj preprosta, da skupaj poveže nekatere najbolj znane pošasti iz knjižnega izvirnika, a kljub vsemu dovolj zanimiva, da smo gledalci hitro vsrkani v dogajanje in skušamo z glavnimi junaki odkriti, kaj se je zares zgodilo s Sarah Bellows. Ustvarjalci so se posameznih zgodb lotili zelo podrobno, tako da je zares opazen trud, ki so ga vložili. Parada pošasti posebej starejšim gledalcem verjetno ne bo ravno povzročila hujših nočnih mor, a film vseeno vsebuje kar nekaj prizorov, ki so naravnost neprijetni, sploh, ker se režiser zaveda, da je burkanje domišljije s krajšimi prikazi povsem dovolj, kot če bi stvori pred nami skakali ves čas.

Zgodba pa nas med vrsticami vseeno ves čas opozarja, da čisto nobena pošastna zgodba tega sveta ni nič v primerjavi z zgodbo, ki ji rečemo resničnost. Resnični svet je namreč krut, neusmiljen in neprijazen do otrok, ki jih požre in prebavi z vsemi kostmi vred. (In če smo iskreni, enako počne tudi z odraslimi). To je še najbolj očitno v prizorih, ko so naši junaki soočeni z grozo in posledicami vietnamske vojne ter takšno in drugačno diskriminacijo drugačnosti (rasizem, stigmatizacija duševnih bolezni, itd.), za katero se zdi, da je tudi v splošnem nekakšna rdeča nit filma. Drugačnost je ljudem tuja, zato predstavlja grozo.

Zelo pomenljiv je sam zaključek, saj je precej jasno, da so imeli ustvarjalci v mislih tudi že nadaljevanje, kar glede na sam koncept izvirnika niti ni moteče. Precejšnja škoda je, da film premiere ni doživel jeseni, v času noči čarovnic, kar bi doprineslo k strašljivi atmosferi, ki jo uspe zgraditi, a kljub temu je končni izdelek prisrčna otroška srhljiva štorija, ki se sicer ne približa ikoničnosti ali morbidnosti izvirnika, a vseeno pomeni dober korak v smeri obujanja tega nišnega žanra.

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me