Ogledano: Pokemon detektiv Pikachu (2019)
Metacritic.com5.3
IMDB.com7
Rottentomatoes.com6.5
Filmstart.si6.3
Pozitivno
  • prikupnost Pokemonov
  • končni obrat
Negativno
  • zmeden glede ciljne publike
  • porazna igra
6.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.3

Naslov: Pokemon detektiv Pikachu (Pokémon Detective Pikachu)
Premiera: 16. maj 2019
Žanr: animirani, pustolovski, družinski
Država: Japonska, ZDA
Igrajo: Ryan Reynolds, Suki Waterhouse, Bill Nighy, Kathryn Newton
Režija: Rob Letterman


OPIS:

Tim Goodman (Justice Smith) je zaradi mamine smrti in očetove odsotnosti obupal nad otroškimi sanjami, da bi postal Pokemon trener. Ko izve, da je njegov oče umrl med preiskovanjem primera, se odpravi v Ryme City po svojo zapuščino, tam pa naleti na Pikachuja (Ryan Reynolds), ki ga za povrh vsega še razume. Rumeni Pokemon ga počasi uspe prepričati, da je njegov oče še živ, zato se odpravita na detektivsko pustolovščino, ki pa bo razkrila nekaj veliko večjega.


FILMSTART. RECENZIJA:

Filmi, posneti po videoigrah, so glede na izkušnje obsojeni na propad, zato je še toliko bolj navdušujoče, da je ravno prisrčni Pikachu, najljubši Pokemon velike večine vseh, ki smo odraščali na prelomu tisočletja, in vseh, ki odraščajo trenutno, postal izjema, ki dokazuje nasprotno. Res ne gre za filmsko mojstrovino, a tega niti ni bilo pričakovati – dobili smo pač ultimativni feel good film, ki v skladu z naslovom res pokaže vse tiste krasne Pokemone in jih nima samo za izgovor (khm, Magične živali). V filmu jih vidimo več kot 60 in sploh tisti dlakavi s Pikachujem na čelu so neustavljivo prikupni, pa tudi vsi ostali so navdušujoče avtentični. Priznati je treba, da jih je večina izkoriščena le v posameznem prizoru, kjer pokažejo, kaj znajo, a to ne škodi končnemu vtisu, saj se res počutimo, kot da smo za nekaj ur pokukali v Ryme City, kjer ljudje in Pokemoni živijo v sožitju. Film tako že v štartu izpolni največjo željo gledalcev in nasploh začara z otroško milino bitjec, ki se sicer bojujejo med seboj, a se nobeni nikoli nič hudega ne zgodi.

V ospredju je seveda Pikachu, pa ne samo zaradi tega, ker je zvezda franšize, ampak tudi zato, ker ga govori Ryan Reynolds oziroma Deadpool – še vedno se oklepam teorije, da je vlogo Reynolds vzel samo zato, da bo lahko v naslednjem Deadpoolu iz tega naredil pokvarjeno in neprimerno foro – kar ni slaba promocija. Film ima verjetno tudi najbolj zabavno promocijsko strategijo zadnjih časov, saj je le nekaj dni pred premiero Reynolds po pomoti objavil cel film, nakar se je izkazalo, da gre za Pikachuja, ki uro in pol navdušeno izvaja aerobiko. Tako je že pred ogledom poskrbel za nekaj nasmehov več. Prvih nekaj prizorov je Pikachu sicer res čisti Deadpool, a kmalu postane nemoteč, Reynolds se popolnoma zlije z njim in samo s pomočjo glasu ustvari res polnokrven lik. Zato je še toliko bolj neverjetno, da je igra neanimiranih, torej dejanskih igralcev tako zelo medla in neprepričljiva, patetični pa so tudi dialogi, ki jih je včasih kar težko poslušati.

Najbolj begajoče pri celotnem filmu pa je to, komu je namenjen, saj je zgodba za otroke preveč zamotana, za odrasle pa preveč predvidljiva. Verjetno so se s tem vprašanjem veliko ubadali tudi ustvarjalci, ki so se zavedali, da sta s Pokemoni odraščali dve zelo različni generaciji, zato so se odločili za neko srednjo pot, ki pa ni ravno najbolj uspešna. Sam detektivski zaplet je sicer čisto soliden, tudi raziskovanje je razburljivo, sploh ko gledamo detektiva Pikachuja z lično Sherlockovo čepico med sršečimi rumenimi ušesi, kako išče namige, spije občutno prevelike količine kave (identifikacija z likom!) in je med vožnjo privezan v otroški sedež. Razplet je klasično poenostavljen in pravzaprav nebistven, bolj bistven je končni preobrat, ki je presenetljiv do te mere, da je gledalca kar malo sram, da ga je tak film vrgel na finto, za povrh pa pusti dober končni priokus. Zadovoljiv izdelek, ki bo ujel prav vse svoje oboževalce, morda pa še koga zraven. Pika pika!

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me