Filmstart https://filmstart.si Novice, recenzije & več Tue, 19 May 2020 06:31:28 +0000 sl-SI hourly 1 https://wordpress.org/?v=5.2.6 https://filmstart.si/wp-content/uploads/2015/09/cropped-facebooklogonew-32x32.png Filmstart https://filmstart.si 32 32 Ogledano: Capone (2020) https://filmstart.si/kritike/ogledano-capone-2020/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-capone-2020/#respond Tue, 19 May 2020 06:17:57 +0000 https://filmstart.si/?p=17786 Ogledano: Capone (2020)Metacritic.com4.5Imdb.com5Rottentomatoes.com3.8Filmstart.si4Pozitivnozanimiv konceptNegativnoHardyjeva igralska predstavafilm brez pravega fokusadolgčas2020-05-194.3Skupna ocenaOcena bralcev: (1 Glasuj)2.4 Naslov: Capone Premiera: 12. 5. 2020 Žanr: drama Država: ZDA Igrajo: Tom Hardy, Linda Cardellini, Kyle MacLachlan, Matt Dillon Režija: Josh Trank OPIS: Al Capone (Tom Hardy) je najbolj zloglasen kriminalec v zgodovini Združenih držav Amerike. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Chicagu […]

The post Ogledano: Capone (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Capone (2020)
Metacritic.com4.5
Imdb.com5
Rottentomatoes.com3.8
Filmstart.si4
Pozitivno
  • zanimiv koncept
Negativno
  • Hardyjeva igralska predstava
  • film brez pravega fokusa
  • dolgčas
4.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
2.4

Naslov: Capone
Premiera: 12. 5. 2020
Žanr: drama
Država: ZDA
Igrajo: Tom Hardy, Linda Cardellini, Kyle MacLachlan, Matt Dillon
Režija: Josh Trank


OPIS:

Al Capone (Tom Hardy) je najbolj zloglasen kriminalec v zgodovini Združenih držav Amerike. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Chicagu vodil mafijsko združbo, ki je obogatela s preprodajo takrat prepovedanih alkoholnih pijač. Film se osredotoča na njegovo zadnje leto življenja, ko se je Capone bojeval z demenco.


FILMSTART. RECENZIJA:

Tom Hardy se je lotil zloglasnega Al Caponeja. Katerega ljubitelja (gangsterskih) filmov ta stavek ne pritegne? Hardy velja namreč za boljšega igralca svoje generacije in se je že podpisal pod kopico ikoničnih vlog. Capone na drugi strani buri duhove že dolgo časa in je bil upodobljen na platnu ter televiziji že mnogokrat. Med zelo dobre modernejše upodobitve sodita tisti Roberta De Nira (Nedotakljivi, 1987) in Stephena Grahama (Imperij pregrehe, 2010–2014). Lahko bi rekli, da je bilo o zloglasnem mafijcu povedano že skorajda vse. Toda izbira igralca in koncept, ki razbija mit o slavnem kriminalcu, si gotovo zaslužita svojo pozornost.

Capone je film režiserja Josha Tranka, ki ga tisti bolj “nerdovski” oboževalci že dobro poznajo. Na sceno se je izstrelil s prvencem Kronika (Chronicle, 2012), ki izvorno zgodbo o superjunakih predstavi v povsem drugačni luči. Veliki studii so prepoznali potencial, toda njegov naslednji projekt je ena največjih sramot zadnjega desetletja. Fantastični štirje (Fantastic Four, 2015) je bil Trankov nov poizkus prikaza superjunakov skozi drugačen žanr, toda končni rezultat je Frankenstionova pošast brez repa in glave, ki je režiserju uničila tudi možnost samostojnega filma o Bobu Fettu v vesolju Vojne zvezd. Najbrž je že viden vzorec, da se omenjeni režiser zelo rad dotika priljubljenih subjektov in jih prikazuje v drugačni luči. Zanimiv koncept, ki se ga drži tudi v Caponeju, toda končni rezultat je vnovič precej ponesrečen.

Najprej se velja lotiti glavnega zvezdnika filma, ki je tudi glavna atrakcija. Tudi v mojih recenzijah je mogoče zaslediti veliko naklonjenost Hardyju, toda njegova zadnja vloga je precejšnja brca v temo. Milo rečeno igralec močno pretirava v svoji upodobitvi Caponeja, saj hodi po zelo tanki črti, ki meji na parodijo. Prizori inkontinence in neverjetno godrnjanje, ki ga ni dosegel tudi v vlogah, kjer je nosil masko (Pobesneli Max), so (nenamerno) komični in koristil bi nasvet režiserja igralcu, da ta stopi korak nazaj pri svojih metodah. Njegovi igralski predstavi ne dela uslug tudi režija in montaža, ki precej bolj spominjata na TV film kot pa na neko stvaritev vredno velikega platna. Tako je koronavirus filmu naredil uslugo, saj je bil zaradi nepredvidljive situacije izdan na sredstvih videa na zahtevo in brez pretiranega pompa.

Zelo moti tudi očiten make-up, zaradi katerega je lik Caponeja grotesken in nečloveški. Glede na to, da gre za karakterno študijo in bi se ob nekaterih prizorih moral gledalec poistovetiti s protagonistom, ta namen popolnoma spodleti. Tako enostavno ni mogoče razbrati, kakšen je bil namen režiserja: empatija ali glasen krohot ob bizarnem prizoru in pretiravanju Hardyja. Scenarij tudi ne dela uslug stranskim likom, ki tako prihajajo in odhajajo, a nihče izmed njih ne pusti nikakršnega pečata, kljub temu, da imamo priložnost videti nekatera uveljavljena igralska imena, kot sta Matt Dillon (Hiša, ki jo je zgradil Jack) in Kyle MacLachlan (Twin Peaks).

Tako je kljub zanimivemu konceptu Capone film, ki bo zelo hitro utonil v pozabo. Izkušnjo ob ogledu zelo dobro opiše citat, ki ga je bilo mogoče zaslediti na spletu: Če želite uro in pol gledati, kako Hardy godrnja, serje in se dere v italijanščini, je to gotovo film za vas. Drugače je pa ponesrečen in hkrati zelo dolgočasen eksperiment, ki nikomur, ki je povezan z njim, ne dela prevelikih kariernih uslug.

The post Ogledano: Capone (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-capone-2020/feed/ 0
Ogledano: Gospodje (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-gospodje-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-gospodje-2019/#respond Tue, 21 Apr 2020 15:41:13 +0000 https://filmstart.si/?p=17767 Ogledano: Gospodje (2019)Metacritic.com5.1Imdb.com8Rottentomatoes.com7.4Filmstart.si7.3Pozitivnoigralci in njihovi likihumorNegativnopredvidljiv razplet2020-04-217Skupna ocenaOcena bralcev: (3 Votes)5.8 Naslov: Gospodje (The Gentlemen) Premiera: 23. januar (Slovenija) Žanr: kriminalka, komedija Država: ZDA Igrajo: Matthew McCounaghey, Charlie Hunnam, Henry Golding, Colin Farrell, Hugh Grant Režija: Guy Ritchie OPIS: Zgodba sledi ameriškemu izseljencu Mickeyu Pearsonu (Matthew McConaughey), ki si je v Londonu ustvaril visoko donosen imperij marihuane. […]

The post Ogledano: Gospodje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Gospodje (2019)
Metacritic.com5.1
Imdb.com8
Rottentomatoes.com7.4
Filmstart.si7.3
Pozitivno
  • igralci in njihovi liki
  • humor
Negativno
  • predvidljiv razplet
7Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
5.8

Naslov: Gospodje (The Gentlemen)
Premiera: 23. januar (Slovenija)
Žanr: kriminalka, komedija
Država: ZDA
Igrajo: Matthew McCounaghey, Charlie Hunnam, Henry Golding, Colin Farrell, Hugh Grant
Režija: Guy Ritchie


OPIS:

Zgodba sledi ameriškemu izseljencu Mickeyu Pearsonu (Matthew McConaughey), ki si je v Londonu ustvaril visoko donosen imperij marihuane. Ko se po okolici razširi beseda, da Mickey želi za vedno izplačati celoten posel, se hitro sprožijo spletke, podkupovanja in izsiljevanja v upanju, da bi del posla ukradli izpod njegovih rok.


FILMSTART. RECENZIJA:

Gospodje je nova komična kriminalka, pod katero je podpisan Guy Ritchie, ki se s tem vrača k svojemu omiljenemu žanru. Ob prelomu tisočletja je namreč zaslovel s kultnima Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, 1999) in Pljuni in jo stisni (Snatch, 2001).  Od takrat je žal bolj slovel po svojem zakonu s slavno pevko Madonno in snemanjem visokoproračunskih studijskih filmov. Njegov zadnji film je tako npr. živa priredba Aladdina (2019), kjer ni ne duha ne sluha o kakšnem avtorskem pečatu režiserja. Ritchie prav gotovo poseduje poseben slog in lahko rečemo, da mu je vrnitev h koreninam dobro dela.

Kaj lahko pričakovati od kriminalke Guyja Ritchieja? Gotovo gostobesedne dialoge, politično nekorektnost, britanski ulični humor, zgodbo zavito v izpovedi njegovih likov, katerim gledalec ne sme verjeti na prvo besedo, absurdne zaplete in razplet, ki malo manj slabim fantom prinese zmago. To je gotovo formula, ki se jo Ritchie drži v svojih kriminalkah in tudi Gospodje niso prav nič drugačni.

Močan adut filma je gotovo izjemno dobra igralska zasedba. Poveljuje ji Matthew McCounaghey, katerega zvezda sicer močno zahaja zadnja leta, v njej pa lahko zasledimo še nekaj hollywoodskih mladih upov (Henry Golding, Charlie Hunnam) in veteranov (Hugh Grant, Colin Farrell). Angažma zvezdnikov je zadetek v polno, saj s svojo karizmo in Ritchiejevim scenarijem ustvarijo zanimive like. Prizore predvsem kradeta Farrell, s svojo izjemno kolekcijo trenirk, in presenetljivo Hugh Grant, ki je v mladih letih slovel kot lomilec ženskih src v vseh romantičnih komedijah, ki vam padejo na misel, zadnja leta pa preseneča z zanimivo izbiro vlog (Paddington 2), ki pokažejo njegov občutek za komedijo.

Zgodbo je težko povzeti s povedjo ali dvema. Resnici na ljubo gledalec v prvi polovici kar malce težje sledi dogajanju in ob zaključni špici se povsem utemeljeno lahko sprašujemo, če je dogajanje v filmu imelo popoln smisel. Toda Gospodje je eden od teh filmov, kjer seciranje zgodbe v nedogled niti ni tako potrebno, saj je njegov prvotni namen predvsem uživanje v ambientu, humornih vložkih in posameznih prizorih z dobrimi dialogi in igralskimi predstavami. Ritchie s svojim najnovejšim filmom tako ni izumil tople vode in če smo pri nekaterih drugih režiserjih kdaj kritični, ker se preveč držijo preverjene formule, je tokratna vrnitev k osnovom gotovo korak v pravo smer za 51-letnega Britanca.

The post Ogledano: Gospodje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-gospodje-2019/feed/ 0
Ogledano: Nevidni človek (2020) https://filmstart.si/kritike/ogledano-nevidni-clovek-2020/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-nevidni-clovek-2020/#comments Fri, 10 Apr 2020 07:27:50 +0000 https://filmstart.si/?p=17746 Ogledano: Nevidni človek (2020)Metacritic.com7.2Imdb.com7.2Rottentomatoes.com9.1Filmstart.si6.9PozitivnoElisabeth Mossprva polovica polna suspenzaNegativnopreveč akcijska druga polovicaluknje v zgodbi2020-04-107.6Skupna ocenaOcena bralcev: (3 Votes)6.6 Naslov: Nevidni človek (The Invisible Man) Premiera: 27. februar (Slovenija) Žanr: grozljivka, triler Država: ZDA Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer Režija: Leigh Whannell OPIS: Cecilia Kass (Elisabeth Moss) je ujeta v nasilnem razmerju s premožnim in […]

The post Ogledano: Nevidni človek (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Nevidni človek (2020)
Metacritic.com7.2
Imdb.com7.2
Rottentomatoes.com9.1
Filmstart.si6.9
Pozitivno
  • Elisabeth Moss
  • prva polovica polna suspenza
Negativno
  • preveč akcijska druga polovica
  • luknje v zgodbi
7.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
6.6

Naslov: Nevidni človek (The Invisible Man)
Premiera: 27. februar (Slovenija)
Žanr: grozljivka, triler
Država: ZDA
Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer
Režija: Leigh Whannell


OPIS:

Cecilia Kass (Elisabeth Moss) je ujeta v nasilnem razmerju s premožnim in genialnim znanstvenikom. Neke noči ji s pomočje sestre (Harriet Dyer), prijatelja iz otroštva (Aldis Hodge) in njegove najstniške hčerke (Storm Reid) uspe pobegniti. Ko njen nekdanji partner Adrian Griffin (Oliver Jackson-Cohen) naredi samomor in ji zapusti velikodušen del njegovega velikega bogastva, Cecilia prične sumiti, da je njegova smrt zaigrana.


FILMSTART. RECENZIJA:

Se še spomnite Mumije (The Mummy, 2017) s Tomom Cruisom izpred nekaj let? Ali pa izvorne zgodbe o Drakuli (Dracula: Untold, 2014). Studio Universal namreč nima na razpolago superjunakov, tako kot konkurenta Marvel in Warner Bros., toda kljub temu je v zadnjih letih poskušal slediti poslovnemu modelu akcijskih blockbusterjev s klasičnimi pošastmi v ospredju in s skupnim filmskim vesoljem. Pri tem je spektakularno pogorel in se raje obrnil na enega svojih partnerjev, produkcijsko hišo Blumhouse, ki se povečini specializira za žanr grozljivke, saj so med drugim podpisani pod filme Zbeži! (Get Out, 2017), Očiščenje (The Purge, 2013), Noč čarovnic (Halloween, 2018) itd. Nevidni človek je bil tako še nedavno planiran kot akcijska pustolovščina z Johnnyjem Deppom v naslovni vlogi, toda potem je projekt prevzel Blumhouse, ki je poizkusil s svojim receptom nižje proračunske grozljivke. Zanimivo, da se je identične ideje domislil eden izmed ustvarjalcev Youtube kanala RedLetterMedia že pred slabimi tremi leti …

Režija in scenarij filma sta bila zaupana Leighu Whannellu. Ta je zaslovel pred dobrimi 15 leti, ko je skupaj s prijateljem Jamesom Wanom ustvaril nizkoproračunsko senzacijo, ki sliši na ime Žaga (Saw. 2004), v kateri je imel tudi osrednjo vlogo. Wan je medtem postal uveljavljeno ime Hollywooda in sinonim za komercialne grozljivke, medtem ko je Whannell preboj doživel pred dvema letoma z nižjeproračunsko znanstvenofantastično akcijado Upgrade. Nevidni človek je tako nekakšen logičen korak naprej, saj so pričakovanja vseeno višja tudi zaradi že poznanega naslova oz. zgodbe. Generalno gledano je Whannellu uspelo, saj si je film priboril dobršen finančni izkupiček in hvalo kritikov.

Slednjim se v večji meri pridružujemo tudi mi. Moderna priredba romana H. G. Wellsa je povsem prirejena in posodobljena ter ima z izvirnikom le malo skupnega. V središču pozornosti namreč ni “nori znanstvenik”, ki iznajde nevidno obleko, ampak protagonistka v podobi odlične igralke Elisabeth Moss, ki je žrtev družinskega nasilja s strani njenega moža. Slednji namreč umre v skrivnostnih okoliščinah in nato začne nadlegovati svojo partnerico, saj je skrit v svoj izum visokotehnološke nevidne obleke, ki mu omogoča nadaljnjo psihološko trpinčenje. Pohvaliti velja predvsem Mossovo, ki ji že nasploh podobne vloge ustrezajo, kar je dokazala tudi v seriji Deklina zgodba (The Handmaids Tale, 2017– ). Glede na to, da je v središču dogajanja večino filma, na njej leži velika odgovornost, ki pa jo opravi z odliko, in morda jo bo ta vloga izstrelila med zvezde tudi na velikih platnih. Obenem je močan adut filma tudi suspenz, ki ga je predvsem v prvi polovici ogromno. Whannell lepo stopnjuje dogajanje z mnogimi tihimi in dolgimi kadri, kjer gledalec nestrpno pričakuje, kdaj bo nastopil šok tako za lik kot tudi zanj. Pozna se, da je režiser izkušen v žanru grozljivke, ki presenetljivo dobro funkcionira v tem pogledu na zgodbo Nevidnega človeka.

Toda film gotovo ni brez napak. Močno peša predvsem notranja logika, saj so določene poteze likov privlečene za lase in kontradiktorne. To se pozna tudi pri tonu filma, ki žanrsko nekje na polovici preide iz grozljivke v akcijski film. Resda so mnogi prizori videti “kul”, toda obračuni z množico policistov v slogu Terminatorja so le malce neverjetni v kontekstu filma. Pogrešiti je mogoče tudi boljše ozadje zakona med protagonistko in njenim možem. O njem skorajda ne izvemo ničesar in glede na to, kako je površno prikazan, se gledalec prevečkrat vpraša, kako sta ti osebi sploh pristali skupaj. Obenem tudi sicer zelo pozitivna plat filma, da je nižje proračunski, mnogokrat scenariju ne dela uslug, saj se zdi, kot da v svetu filma obstajajo le protagonistka in pet stranskih likov. Izginotje takega bogataša in znanstvenika enostavno ne povzroči nobenih vprašanj javnosti in dodatnega pritiska na protagonistko s tega vidika.

Celokupno gledano je Nevidni človek solidna filmska popestritev, ki močno prekaša zmazke, v katerih smo zadnja leta zasledili klasične pošasti. Gre še za en dokaz več, da so tudi grozljivke v zadnjih letih dobile prepotreben zagon v obliki talentiranih ustvarjalcev, kar je vzpodbudno glede na to, da so mnogi drugi žanri, kot je recimo znanstvena fantastika, povsem pokleknili pred megalomanskimi superjunaškimi dogodivščinami. Resda Nevidni človek ne spada v tisto prvo ligo modernih grozljivk, toda kljub temu je dovolj kvaliteten film, da si ga je vredno ogledati, in feministični pridih za spremembo povzdigne izdelek za razliko od nekaterih drugih aktualnih projektov, ki imajo podobno agendo.

The post Ogledano: Nevidni človek (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-nevidni-clovek-2020/feed/ 1
Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020) https://filmstart.si/kritike/ogledano-locke-key-1-sezona-2020/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-locke-key-1-sezona-2020/#respond Sat, 14 Mar 2020 22:50:57 +0000 https://filmstart.si/?p=17737 Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020)Metacritic.com6.2IMDB.com7.4Rottentomatoes.com6.4Filmstart.si6Pozitivnofascinantna gradnja magičnega svetaNegativnopodcenjevanje gledalcapredvidljivostpremalo grozljiva2020-03-146.5Skupna ocenaOcena bralcev: (0 Votes)0.0Naslov: Locke & Key Premiera: 7. februar 2020 (Netflix) Žanr: drama, fantazija, grozljivka Država: ZDA Igrajo: Darby Stanchfield, Connor Jessup, Emilia Jones Režija: Meredith Averill, Aron Eli Coleite, Carlton Cuse OPIS: Ovdovela Nina Locke se po travmatični moževi smrti skupaj […]

The post Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020)
Metacritic.com6.2
IMDB.com7.4
Rottentomatoes.com6.4
Filmstart.si6
Pozitivno
  • fascinantna gradnja magičnega sveta
Negativno
  • podcenjevanje gledalca
  • predvidljivost
  • premalo grozljiva
6.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Locke & Key
Premiera: 7. februar 2020 (Netflix)
Žanr: drama, fantazija, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Darby Stanchfield, Connor Jessup, Emilia Jones
Režija: Meredith Averill, Aron Eli Coleite, Carlton Cuse


OPIS:

Ovdovela Nina Locke se po travmatični moževi smrti skupaj z otroci, Tylerjem, Kinsey in Bodejem, preseli v majhen kraj Matheson, kjer stoji graščina Keyhouse. Njeni zidovi pa ne predstavljajo samo novega začetka za ranjeno in obupano družino, ampak tudi neomejeno število možnosti, saj skriva magične ključe, ki jih otroci kmalu začnejo uporabljati.


FILMSTART. RECENZIJA:

Megauspešna stripovska serija Locke & Key, pod katero se podpisujeta Joe Hill in Gabriel Rodríguez, je imela pri prenosu v televizijski medij kar nekaj težav. Fox je poskusil že leta 2010, a se je vse skupaj zapletlo, potem so leta 2016 poskusili pri Hulu, kjer so celo posneli neko pilotno epizodo, a obupali, dokler ni leta 2018 v igro prišel Netflix. Stripi so sicer izhajali mesečno med letoma 2008 in 2013, vmes in kasneje pa je izšlo tudi nekaj posameznih zgodb iz istega vesolja. Poskrbeli so za pravi grozljivi spektakel, kar ni nič čudnega, saj je avtor teksta Joe Hill sicer sin Stephena Kinga, ki pa se že več kot uspešno stopil iz očetove sence (NOS4A2, Horns, Heart-Shaped Box). Zanimivo je, da so se avtorji serije odločili spremeniti kraj dogajanja, v stripih gre za Lovecraft, seveda poimenovan po kultnem začetniku grozljivke H. P. Lovecfratu, v seriji pa za Matheson, kar je hommage avtorju srhljivega distopičnega romana Jaz, legenda, Richardu Mathesonu. In prav tako kot Matheson ni imel sreče s filmsko adaptacijo izjemnega romana (Jaz, legenda z Willom Smithom iz leta 2007 je klišejski triler s totalno zgrešenim koncem, ki popolnoma povozi poanto izvirnika), tako tudi Hill in Rodríguez nista imela sreče s pričujočo adaptacijo, ki zgodbo, ob kateri nam gredo kar mravljinci po hrbtu, spremeni v mladinsko pripoved o obstoju magije. In če smo že pri hišah, v katerih straši: z Locke & Key namesto The Haunting of Hill House (2018) dobimo The House with a Clock in Its Walls (2018).

Ogrodje zgodbe je sicer krasno bizarno. Hiša skriva mnoge ključe s prav posebnimi sposobnostmi; z enim lahko popraviš razbite stvari, z drugim se lahko podaš v lastne spomine, s tretjim pa postaneš duh. Za vsak ključ je treba poiskati ustrezno ključavnico, kar ni vedno lahko, vsak pa s seboj prinaša odgovornost in seveda moč. Osnovna struktura serije je premišljena, saj je v vsaki epizodi v ospredju eden izmed ključev, dogajanje pa se tudi dovolj nepredvidljivo zapleta, da ostaja napeto. A tako je samo pri izgradnji sveta, torej v prvi tretjini sezone, ki postreže z nekaterimi vrhunskimi prizori (ujetost v ogledalo je hipnotično in z vsem tistim odsevanjem in lomljenjem podob prav prisrčno psihedelično). Serija pa se na žalost ujame v past, v kateri je poginilo že kar nekaj solidnih magičnih svetov – preveč se zanašajo na samo magijo in pozabijo na podrobnosti, na primer na vzpostavitev resnih pravil, računajo pa tudi na to, da bo magija nekako dovolj, da bo potešila gledalca do te mere, da bo pripravljen nekritično sprejeti vse nelogičnosti, ki jih bo zgodba zahtevala.

Locke & Key začne ravno zaradi te usodne napake že nekje sredi sezone šepati in sčasoma dokončno razpade. Slabo spisanega scenarija pač ni tako lahko prikriti. V zgodbi so napake, luknje, nejasnosti, ključi so izkoriščeni v napačnih trenutkih in prikladno pozabljeni, ko je treba ustvariti nov zaplet, in to v tako nemarni maniri, da res razjezi. Sicer je precej preobratov, kar bi lahko seriji šteli v dobro, a se ustvarjalci odločijo, da gledalci sami niso sposobni predelati nobenega »novega« podatka (če sem iskrena, so tudi preobrati precej predvidljivi), zato vsakič postrežejo z razlagami in nepotrebnimi flashbacki – ti so še posebej nesmiselni zato, ker je bila na Netflixu na voljo celotna sezona naenkrat. Serija tako očitno podcenjuje gledalca, povrh pa se ne odkupi niti z igro, ki je večinoma povprečna, niti s koncem, ki je predvidljiv in se konča s šibkim cliffhangerjem. Kot da to ne bi bilo dovolj, je veliko preveč osredotočanja na srednješolske in ljubezenske drame. Škoda, da se je bogat material zapravil za produkcijo, ki pogosto spominja na naracijo kakšnega nizkoproračunskega televizijskega filma. Serija bo verjetno vseeno dobila naslednjo sezono, ker je čisto simpatična in primerna za ogled, ko si želimo sprostitve ali odklopa, a upanje o čem bolj prelomnem je obstalo pred zaklenjenimi vrati. Včasih magija pač ni dovolj.

The post Ogledano: Locke & Key (1. sezona, 2020) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-locke-key-1-sezona-2020/feed/ 0
Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019) https://filmstart.si/liffe/ogledano-portret-mladenke-v-ognju-2019/ https://filmstart.si/liffe/ogledano-portret-mladenke-v-ognju-2019/#respond Wed, 19 Feb 2020 11:52:58 +0000 https://filmstart.si/?p=17725 Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019)Metacritic.com9.5Imdb.com8.2Rottentomatoes.com9.8Filmstart.si9.2Pozitivnočudovita obdelava materialasimbolikakemija med protagonistkama2020-02-199.2Skupna ocenaOcena bralcev: (1 Glasuj)9.5Naslov: Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu) Premiera: 16. november 2019 (Liffe) Žanr: drama, romantični, zgodovinski Država: Francija Igrajo: Noémie Merlant, Adèle Haenel, Luàna Bajrami Režija: Céline Sciamma OPIS: Nekje ob koncu 18. stoletja se mlada slikarka […]

The post Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019)
Metacritic.com9.5
Imdb.com8.2
Rottentomatoes.com9.8
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • čudovita obdelava materiala
  • simbolika
  • kemija med protagonistkama
9.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
9.5

Naslov: Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu)
Premiera: 16. november 2019 (Liffe)
Žanr: drama, romantični, zgodovinski
Država: Francija
Igrajo: Noémie Merlant, Adèle Haenel, Luàna Bajrami
Režija: Céline Sciamma


OPIS:

Nekje ob koncu 18. stoletja se mlada slikarka Marianne odpravi na otok, da bi skrivaj ustvarila Héloïsin portret, ki bo uporabljen kot ženitna ponudba za bogatega snubca. Ženski se začneta počasi spoznavati in med njima se ustvari prav posebna vez, ki pa je obsojena na propad.


FILMSTART. RECENZIJA:

Portret mladenke v ognju je nepojmljivo tenkočuten francoski celovečerec Céline Sciamma (Banda punc, Pobalinka). Naslovni portret neznane ženske v obleki, ki se je ravno vnela zaradi bližine ognja, srečamo že v prvem prizoru, a se do ključnega trenutka k njemu ne vrnemo – zdi se, da služi samo kot dokaz Marianninih slikarskih sposobnosti, čeprav na vprašanje svoji učenk, kdo je na sliki, reagira precej skrivnostno. Ker se zgodba odvija v 18. stoletju, je že to, da sploh lahko spremljamo slikarko, nekaj neverjetnega, in tudi sama Marianne komentira, da je ženskam pot v umetnost zaprta, da jo od slikanja odvračajo in jo nasploh zaničujejo. Zato je še toliko bolj povedno, ko jo izberejo kot edino, ki bo kos nalogi portretiranja Héloïse, ki se dogovorjenemu zakonu nedvoumno upira – družba jo tudi na simbolni ravni postavlja v senco, na položaj skrivne slikarke, ki bo morala na vse pretege prikriti svoje sposobnosti, kar se je umetnicam (in ženskam nasploh) redno dogajalo skozi celo zgodovino. Nič čudnega torej ni, da se s Héloïse družita prav na otoku – otok kot tak je najbolj mitološko možno zavetje za ženske, predvsem če se spomnimo Lezbosa in Sapfo kot ene izmed redkih umetnic (in lezbijk), ki jih zgodovina ni poteptala in zavrgla.

To ni edina antična motivika, ki se v filmu pojavi, veliko bolj neposreden je motiv Orfeja in Evridike, o katerem protagonistki in služkinja na široko debatirajo ob prebiranju starih debelih knjig. Njihova stališča so jasna, provokativna, drzna – vse, kar je bilo v družbi tistega časa za »damo« strogo prepovedano. Ravno zato so najbolj razigrani prizori druženja žensk prikazani v poznih nočnih urah, v času, ko je svet drugačen in ko si lažje ustvarimo lastne otočke miru in svobode izražanja. Podnevi, ko pa protagonistki spremljajo nerazumevajoči pogledi drugih, se zapreta vsaka v svojo lupino, togo izvajata zadane naloge in izpolnjujeta pričakovanja. Ne samo, da ljubezen med dvema ženskama ni dovoljena, je nepredstavljiva oziroma kar neobstoječa, nam kaže Sciamma. Še pomembnejši pa je naslovni motiv ognja, ki je povezan s Prometejem kot prinašalcem ognja in s tem razvoja. Ni naključje, da je ženska v goreči obleki prav Mariannina prepovedana ljubezen in ogenj, ki požira njeno silhueto, je sicer res grozeč, a obenem tudi kazalec možnosti napredka, če ne zdaj, pa čez nekaj desetletij ali vsaj stoletij. Ogenj je pravzaprav glavni motiv filma; povsod se sliši pokljanje polen, ki daje interierjem nekakšen domačen občutek, sploh osrednje dejanje filma pa je ples žensk okrog ognja.

Kemija med igralkama je razorožujoča, sploh vedno izjemna Adèle Haenel kot portretiranka navduši. Tudi razvoj njunega odnosa je zelo realističen, saj gre za strasti, ki se ne vnamejo, ampak zelo počasi tlijo. Začetno previdno spoznavanje, ko si mora Marianne pridobiti zaupanje in si obenem na skrivaj ogledati prav vsako potezo, vsako mišico, vsak najmanjši delček portretirankine anatomije, da jo bo kasneje znala narisati po spominu, je čudovito. V tem slikarskem pogledu je nekaj skrajno voajerskega in hkrati skrajno erotičnega, napetost med njima pa ni nekaj prisiljenega, kar je treba izvesti, ker pač piše v scenariju, ampak logična posledica za dva ženska lika, ki sta se našla in znašla v nemogoči situaciji, ki ju bo prej ali slej zlomila. A z neizbežnim koncem nas Sciamma vseeno ne vrže v plamene, ampak se prefinjeno sooči s snovjo in poskrbi za enega izmed najbolj čustvenih zaključkov. Marianne nekoč na vprašanje, kako ve, da je slika končana, odgovori, da ni končana nikoli, ampak da se je treba v nekem trenutku preprosto ustaviti – tako kot se nekoč ustavita ljubimki, ki sta vsaj za trenutek našli srečo, pa čeprav je nihče ni odobraval. Močno in prelomno.

The post Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/liffe/ogledano-portret-mladenke-v-ognju-2019/feed/ 0
Napovednik: Minioni: Grujev vzpon (2020) https://filmstart.si/novice/napovednik-minioni-grujev-vzpon-2020/ https://filmstart.si/novice/napovednik-minioni-grujev-vzpon-2020/#respond Tue, 11 Feb 2020 11:45:19 +0000 https://filmstart.si/?p=17717 Risanke pri nas že dolgo časa veljajo za pravi kinematografski fenomen. Že pregovorno relativno slabi obiskanosti kina navkljub animirankam še zmeraj uspe napolniti dvorane tudi takrat, ko gre za manj znane izdelke manj znanih filmskih studiev. Za njihovim uspehom seveda stoji vrsta razlogov – od tega, da je njihova promocija še zdaleč najbolj agresivna, saj […]

The post Napovednik: Minioni: Grujev vzpon (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
Risanke pri nas že dolgo časa veljajo za pravi kinematografski fenomen. Že pregovorno relativno slabi obiskanosti kina navkljub animirankam še zmeraj uspe napolniti dvorane tudi takrat, ko gre za manj znane izdelke manj znanih filmskih studiev. Za njihovim uspehom seveda stoji vrsta razlogov – od tega, da je njihova promocija še zdaleč najbolj agresivna, saj studii (denimo Disney) ob filmih pogosto lansirajo še številne druge prodajne izdelke, od igrač, knjig, koledarjev, šolskih potrebščin in podobnega, do tega, da si otroci filme običajno ogledajo v spremstvu odraslih, kar seveda pomeni prodano vstopnico več.

Nadaljevanje Minionov iz leta 2015 tako zagotovo ne bo izjema in bo navdušil tako mlajše kot tudi starejše. Pustolovščino prikupnih malih rumenih bitjec bomo zopet lahko spremljali letos poleti, ko se bo razkrila zgodba dvanajstletnika, katerega največja želja je postati največja baraba na svetu. Film se bo namreč vrnil h koreninam Grujevega zla, lika, ki smo ga prvič spoznali v risanki Jaz, baraba.

Film prihaja v kinematografe točno desetletje po izvirnem prvem delu, tudi tokrat pa bo risanim junakom glasove posodila cela plejada zvezdniških imen – med drugimi Steve Carell, Taraji P. Henson, Jean-Claude Van Damme, Lucy Lawless, Danny Trejo, Russell Brand in Julie Andrews.

 

The post Napovednik: Minioni: Grujev vzpon (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/novice/napovednik-minioni-grujev-vzpon-2020/feed/ 0
Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020) https://filmstart.si/kritike/ogledano-ptice-roparice-in-fantasticna-osamosvojitev-harley-quinn-2020/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-ptice-roparice-in-fantasticna-osamosvojitev-harley-quinn-2020/#respond Sat, 08 Feb 2020 22:54:25 +0000 https://filmstart.si/?p=17705 Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020)Metacritic.com6IMDB.com6.8Rottentomatoes.com8.2Filmstart.si8PozitivnoMargot Robbie kot Harley Quinnhumor, kostumografijaatraktivni akcijski prizoriNegativnopreveč preprost scenarij2020-02-087.3Skupna ocenaOcena bralcev: (3 Votes)5.0Naslov: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (Birds of Prey: And the Fantabulous Emancipation of One Harley Quinn) Premiera: 6. februar 2020 Žanr: akcijski, pustolovski, kriminalka Država: ZDA Igrajo: Margot Robbie, Rosie Perez, […]

The post Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020)
Metacritic.com6
IMDB.com6.8
Rottentomatoes.com8.2
Filmstart.si8
Pozitivno
  • Margot Robbie kot Harley Quinn
  • humor, kostumografija
  • atraktivni akcijski prizori
Negativno
  • preveč preprost scenarij
7.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
5.0

Naslov: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (Birds of Prey: And the Fantabulous Emancipation of One Harley Quinn)
Premiera: 6. februar 2020
Žanr: akcijski, pustolovski, kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Margot Robbie, Rosie Perez, Mary Elizabeth Winstead
Režija: Cathy Yan


OPIS:

Harley Quinn (Margot Robbie) po razhodu z Jokerjem ne vidi več smisla, cele dni se smili sama sebi in čas preživlja s svojim novim hišnim ljubljenčkom, hijeno. Ker kot samska ne uživa več zaščite največjega zlobneža v Gothamu, se ji hočejo maščevati vsi, ki jih je kadarkoli užalila. Razjarjena se odloči, da bo vsem nejevernim pokazala, da je sposobna samostojnega življenja. Kmalu pa se stvari zapletejo, saj se vmeša v lov za diamantom, ki so ga odtujili slavnemu in krutemu Romanu Sionisu (Ewan McGregor).


FILMSTART. RECENZIJA:

Ko se je Margot Robbie kot absolutno zmešana in zabavna Harley Quinn predstavila v Odredu odpisanih (2016), si verjetno nihče ni mislil, v kakšni meri bo zasenčila svojega kultnega partnerja Jokerja in preostalo ekipo zlobnežev. Njena Harley je že takrat z omejeno minutažo dokazala, da je polnokrven lik, ki bi ga bilo vredno raziskovati še naprej, zato si je prislužila samostojni film, ki je po napovednikih sodeč deloval precej poceni, a se je v svoji celoti izkazal za nekaj krasno odštekanega in bizarnega. Čeprav ni pravično, da rečem, da se je Robbie rodila za to vlogo, pa se vidi, kako se ji je posvetila in kako jo obožuje, ker ji dovoljuje, da sprosti vse svoje nore ideje in impulze.

Osnova ideja emancipacije Harley Quinn, ki po razhodu z Jokerjem ne ve točno, kako naprej, potem pa se odloči, da bo postala samostojna močna ženska, je sicer malo prisiljena. Prav tako ne morem mimo dejstva, da je premisa sumljivo podobna tretjemu Johnu Wicku: oba protagonista se po svoje osvobodita in ob tem izgubita vsakršno zaščito ter postaneta preganjana od vseh. A ker so Ptice roparice polne (črno)humornih vložkov, ki jih redno dostavlja odpičena protagonistka, in ker je z nekaterimi pametnimi prijemi ustvarjen prepričljiv stripovski svet, kjer je mogoče vse in kjer zakoni fizike ne obstajajo zares, izpade čisto samosvoj. Zdi pa se, da se režiserka na začetku ni uspela čisto odločiti, v katero smer bi rada šla. Prvo dejanje poteka nelinearno, z veliko časovnimi preskoki, ker pa zgodba ni dovolj kompleksna, s tem v resnici nič ne pridobi. Na srečo se kmalu osredotoči in se bolj ukvarja z liki, ki so navdušujoče raznoliki. Film se tako več kot odkupi za neroden začetek in kmalu začara s svojo čudovito kaotičnostjo.

Ob spremljanju nabrite Harley Quinn, ki se sooča z vedno novimi nasprotniki, se zgodi tudi zanimiv paradoks, saj je Harley prav tako zločinska in nemoralna od ostalih, pa vseeno stopimo na njeno stran. Zato je meja med dobrim in slabim, ki je v superherojskih filmih pogosto zlajnana in klišejska, tu fino zabrisana. Konec koncev je to podoba Gothama, ki je med najbolj “realističnimi” do zdaj, ker je moralno na dnu, kriminal je šel čez vse meje, a to se vizualno ne opazi, scene so obsijane s soncem, opazujemo celo pripravo sočnega sendviča, kar je čisto drugače od temnega in spranega sivkastega nihilizma, ki smo ga najbolj vajeni pri tem sprijenem mestu. Sploh vrhunski pa so obračuni, ki jih ne manjka, a je med njimi dovolj premorov, da ne postanejo dolgočasni. Koreografije so atraktivne, sploh obračun v skladišču z dokaznim materialom, kjer ne manjka rekvizitov in norih rešitev. Tudi nasilje je na trenutke kar kruto in grafično, nekateri prizori celo spominjajo na Deadpoola.

Tudi dinamika med naslovnimi Pticami roparicami je krasna, škoda je le, da postanejo ekipa precej pozno. Harley je popolna vodja, saj je ravno prav iracionalna in impulzivna, da ji na pamet vedno pade kaj novega in nepričakovanega. Od preostale ekipe najbolj preseneti Huntress (Mary Elizabeth Winstead), spretna ubijalka s samostrelom in z zanimivo izvorno zgodbo. Tudi Black Canary (Dinah Lance) se dobro razvije, preseneti pa tudi Ewan McGregor, ki se čisto zlije z vlogo zlobneža Romana Sionisa. Vidi se tudi, da je film z večinoma žensko ekipo, saj protagonistke niso objektivizirane, ampak so urejene prefinjeno, vsaka v svojem slogu in še vedno kostumsko stripovsko, a vseeno okusno – v enem prizoru Huntress celo hudomušno komentira, kako visoko lahko brcne v dolgih hlačah. Harlekinski kostumi Harley Quinn, ki je napredovala od nepotrebnih vročih hlačk v premišljena oblačila, ki odražajo njeno osebnost, pa so sploh vredni vse pohvale. Razen preveč preprostega scenarija in res slabo (morda namerno?) narejene hijene so Ptice roparice v vsem svojem odtrganem razkošju eden izmed najboljših in najbolj zabavnih DC-jevih filmov v zadnjem času.

The post Ogledano: Ptice roparice in fantastična osamosvojitev Harley Quinn (2020) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-ptice-roparice-in-fantasticna-osamosvojitev-harley-quinn-2020/feed/ 0
Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-bunuel-v-labirintu-zelv-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-bunuel-v-labirintu-zelv-2019/#respond Wed, 29 Jan 2020 01:13:04 +0000 https://filmstart.si/?p=17694 Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019)Metacritic.com7.5IMDB.com7.1Rottentomatoes.com10Filmstart.si7.3Pozitivnonadrealistična zasnovadober portret umetnika in njegove dobeNegativnopremalo poglobitve v kompleksne teme2020-01-298Skupna ocenaOcena bralcev: (2 Votes)9.5Naslov: Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas) Premiera: 4. december 2019 (Animateka) Žanr: animacija, biografija, drama Država: Španija, Nizozemska Igrajo: Jorge Usón, Fernando Ramos, Luis Enrique de Tomás Režija: Salvador Simó […]

The post Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019)
Metacritic.com7.5
IMDB.com7.1
Rottentomatoes.com10
Filmstart.si7.3
Pozitivno
  • nadrealistična zasnova
  • dober portret umetnika in njegove dobe
Negativno
  • premalo poglobitve v kompleksne teme
8Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
9.5

Naslov: Buñuel v labirintu želv (Buñuel en el laberinto de las tortugas)
Premiera: 4. december 2019 (Animateka)
Žanr: animacija, biografija, drama
Država: Španija, Nizozemska
Igrajo: Jorge Usón, Fernando Ramos, Luis Enrique de Tomás
Režija: Salvador Simó


OPIS:

Provokativni in šokantni nadrealistični filmar Luis Buñuel se po filmu Zlata doba (1930) spre s soustvarjalcem Salvadorjem Dalíjem in ostane brez prebite pare. Odpotuje k prijatelju Ramónu Acínu, ki mu obljubi, da bo z morebitnim zadetkom na loteriji financiral njegov naslednji, tretji film. Po spletu okoliščin Acín res zadene in prijatelja se odpravita v najbolj zakoten predel Španije, ker nastane dokumentarec Zemlja brez kruha (1933).


FILMSTART. RECENZIJA:

Buñuel v labirintu želv, ki je posnet po istoimenskem stripu, je bil v tekmi za španskega kandidata za najboljši mednarodni film na oskarjih, a ga je (upravičeno) izrinil Almodóvar z izjemno Bolečino in slavo. Naslovni labirint želv se sicer nanaša na strehe kolib v regiji Las Hurdes v Španiji, kjer v revščini in bedi životari peščica prebivalcev. Tja se namreč Buñuel, danes najbolj poznan po šokantnem Andaluzijskem psu (1929), odpravi snemat dokumentarec – kar je precej nenavadno za enega največjih nadrealistov. Še celo njegov prijatelj Ramón se v nekem prizoru začudi, češ kaj boš z dokumentarcem, saj si vendar nadrealist. In res je to ena izmed šibkih točk filma, saj sama nadrealistična zasnova (zadetek na loteriji omogoči financiranje snemanja) in z njo povezan neverjeten prizor Dalíjevih slonov dolgih nožic, ki med sprehodom skozi mesto skoraj poteptajo Buñuela, počasi zbledi v sprano realnost.

Gre za zelo specifično zgodbo, saj spremljamo nastanek polurnega dokumentarca, ki ni tako prepoznaven kot nekateri drugi »blasfemični« filmski izdelki tega »španskega heretika«, kot ga je poimenovala takratna publika. Najbolj v ospredju je odnos med Buñuelom in Ramónom, ki je vihrav, nepredvidljiv in nasploh hektičen, a konec koncev še vedno prijateljski. Zato sploh presunejo končni napisi, ki pojasnijo, da je bil Ramón kmalu po snemanju in vrnitvi domov obtožen anarhizma in ustreljen, posledično pa tudi izrezan iz končne špice Zemlje brez kruha, ki je bila končana malo pred državljansko vojno. V tem je animirani film uspešen, saj odraža tesnobnost in paniko, ki ju prinaša totalitarni Francov režim.

Glavna tema filma je vprašanje morale, saj je Buñuel pri snemanju dokumentarca famozno vplival na samo dogajanje oziroma ga je prikrojeval za kamero. To je problematično, pa tudi precej kruto, saj so bile zrežirane nekateri res skrajni dogodki (procesija pokopa otroka, mrtev osel, ki ga obletavajo muhe, obglavljanje petelina itd.). Tu se sicer na neki točki zgodi povezava med Buñuelovim umetniškim izražanjem in njegovimi otroškimi travmami, sploh v povezavi z očetovim hladnim odnosom do sina, a je samo ozadje premalo raziskano, film se v nobeni točki na odloči iti do konca. Končni učinek filma je tak, da se Buñuela banalizira in demonizira obenem, namesto da bi se temo, ki je kompleksna, bolj poglobljeno raziskalo. Za velikim umetnikom pač ni vedno velikega srca, sporoča pričujoči film, a do katere meje naj gredo z njim soustvarjalci in predvsem gledalci, ostaja tisto glavno vprašanje. Buñuel v labirintu želv pa ravno nanj pozabi odgovoriti.

The post Ogledano: Buñuel v labirintu želv (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-bunuel-v-labirintu-zelv-2019/feed/ 0
Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-jezero-1-sezona-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-jezero-1-sezona-2019/#respond Sun, 26 Jan 2020 20:17:15 +0000 https://filmstart.si/?p=17677 Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019)IMDB.COM7.9FILMSTART.SI8.4POZITIVNOposnetki Bohinja in okoliceigralska zasedbapresenetljiv razpletNEGATIVNOzvočne težavepremalo vsebinske razgibanosti v primerjavi s knjigo2020-01-268.2Skupna ocenaOcena bralcev: (9 Votes)6.0Naslov: Jezero Premiera: 22. december 2019 (TV SLO 1) Žanr: kriminalka Država: Slovenija Igrajo: Sebastian Cavazza, Nika Rozman, Matej Puc Ustvarjalca: Matevž Luzar, Klemen Dvornik OPIS: Višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa (Cavazza) se po spletu naključij zaplete v […]

The post Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019)
IMDB.COM7.9
FILMSTART.SI8.4
POZITIVNO
  • posnetki Bohinja in okolice
  • igralska zasedba
  • presenetljiv razplet
NEGATIVNO
  • zvočne težave
  • premalo vsebinske razgibanosti v primerjavi s knjigo
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (9 Votes)
6.0

Naslov: Jezero
Premiera: 22. december 2019 (TV SLO 1)
Žanr: kriminalka
Država: Slovenija
Igrajo: Sebastian Cavazza, Nika Rozman, Matej Puc
Ustvarjalca: Matevž Luzar, Klemen Dvornik


OPIS:

Višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa (Cavazza) se po spletu naključij zaplete v preiskavo identitete obglavljenega dekleta, katere truplo so našli v Bohinjskem jezeru. Pri tem mu pomaga nova, zagnana sodelavka Tina Lanc (Rozman), za katero pa Birsa dvomi, ali bo zares v pomoč.


FILMSTART. RECENZIJA:

Zasanjana, dih jemajoča pokrajina, ki se razteza do koder seže pogled. Ogromno, lesketajoče se jezero s črno gladino, za katero se zdi, da skuša s pomočjo ubijalskih odbleskov ohraniti svoje najgloblje skrivnosti. Tik ob jezeru leži naplavljeno truplo, ki pripada mladenki. Nad njim bdi detektiv, zamišljen in vztrajen, da skrivnosti pride do dna. Ne gre za prizor iz Twin Peaksa, ampak za zasnovo najnovejše slovenske serije, še pred tem pa knjižne uspešnice Tadeja Goloba Jezero. Ta je z vsem medijskim draženjem hitro postala televizijski dogodek leta, pričakovanja so rasla, serija pa je še pred uradno televizijsko premiero lani decembra, kot prvi večji tovrstni projekt pri nas, doživela že dve festivalski kinematografski predpremieri – prvo v Sarajevu, na Sarajevskem filmskem festivalu, drugo v Ljubljani, na Liffu.

Recenzijo serije je najbolje začeti pri njenem dejanskem začetku – torej sami uvodni špici. Ta je vizualno spolirana in uspešno ujame duha celotne serije, kar je pravzaprav tudi (deloma) namen vseh uvodnih špic, v katere ustvarjalci dejansko vložijo nekaj truda, na nov nivo pa jo popelje glasbena podloga v obliki pesmi Ona sanja skupine Dan D. Izsek uporabljenega besedila »Ležala je ob reki mirna, kot da spi, ko se je v reko iztekala kri« tako pridobi povsem nov pomen, iz metaforičnega preskoči v dobesedno in že pred prvim prizorom v gledalca zareže ostro kot britev. In ravno tako ostro deluje tudi sneg, ki ga je v televizijskem Bohinju, kjer se večidel serije odvija, na pretek; scenografija je zares neponovljiva in presnuljiva. Posnetki bahavega Bohinja in okolice, prekrite s snežno odejo, gledalca povlečejo v nek nov svet, ki se zdi enako pravljičen kot krut. Prav za vsakim drevesom, skrivenčenim pod zapadlim snegom, bi se lahko skrivala narnijska Bela čarovnica, le da tokrat ta svojih žrtev ne zamrzne, ampak jih preprosto obglavi. Po predpremieri na Sarajevu naj bi nekateri gledalci komentirali, da »bi težko verjeli, da je serija posneta v Sloveniji, če tega ne bi vedeli vnaprej« in čeprav opazka deluje tudi malce zbadljivo, se je treba z njo strinjati. Širokopoteznost projekta je mogoče kar vohati. Tudi v posebnih učinkih – ne, kamera se ne izogne obglavljenemu truplu, kot bi bilo to od slovenske serije pričakovati, ampak ga pogumno ovekoveči in pri tem izpade povsem prepričljivo.

Režijo sta prevzela Klemen Dvornik in Matevž Luzar, za katera je več kot očitno, da sta imela pred seboj ves čas jasno vizijo o tem, kaj dejansko želita posneti. V šestih epizodah jima je uspelo izluščiti bistvo precej obsežne knjižne predloge, ki je z dobrimi petstotimi stranmi (in majhno pisavo!) precejšen zalogaj tudi za aktivnega bralca, izčistila sta tudi nepotrebne narativne ovinke in detajle, ki že v romanu prej meglijo pogled na osrednje dogajanje, namesto da bi ga bogateli. Scenarij je soustvarjala ekipa scenaristov (poleg Goloba, avtorja izvirnika, še Luzar, Miha Hočevar in Srđan Koljević), kar se izraža v njegovi razgibanosti in guštu, ki preprečujeta, da bi se gledalec kadar koli med ogledom dolgočasil. Kar je, roko na srce, težava številnih novodobnih serij. Pri raztegnjeni minutaži smo prevečkrat priča razvlečenim prizorom, ki ne služijo ničemur, razen morda hranjenju estetskega ega ustvarjalcev, pri Jezeru pa slaba ura mine, kot bi mignil. O podobnostmi s skandinavskimi televizijskimi kriminalnimi serijami, ki so v zadnjem desetletju zasedle prestol kakovostne žanrske zabave, čivkajo že vrabci na strehah, a še bolj hvalevredno je dejstvo, da je režiserjema kljub temu vplivu uspelo obdržati občutek našega. Tako serija ni zgolj izdelek, za katerega bi se zdelo, da je v Sloveniji nastal povsem po naključju, saj daje vedeti, da je na svoje korenine ponosen.

Tehnični vidik serije je sicer buril duhove javnosti ves čas trajanja in sicer na področju zvoka, saj so se med gledalci, ki naj bi jih bilo po podatkih vsako nedeljo več kot 250 tisoč, razvnele številne goreče debate o nerazumljivosti dialogov med liki in Cavazzevem momljanju, ki je v kombinaciji z igralčevim prepoznavnim izjemno nizkim in globokim glasom še toliko večja nadloga. Nenavadno je, da se ta problematika izpostavlja šele sedaj, saj je slabše posnet zvok že skorajda stalnica domače produkcije, a bolje pozno kot nikoli. RTV Slovenija se je pred očitki nerodno branila z izgovorom, da gre krivca za slab zvok iskati v vse tanjših sprejemnikih in da bodo skušali zvok v drugi polovici serije popraviti. Slaba reklama ne obstaja, je pa škoda, da je tak spodrsljaj doletel ravno tako kakovosten izdelek.

Taras Birsa, glava serije, je vsaj v sklopu žanra, pravzaprav razmeroma šablonski lik – konstantno (in večinoma brez pravega razloga) mrk, mrakoben in zamorjen, a kljub temu simpatičen inšpektor, ki s svojim umirjenim videzom vliva zaupanje. Birsa je ujetnik tradicije, nekega preteklega časa, kar se kaže v razkolu s sodobnostjo in nesoglasji z bližnjimi, ki jih doživlja – težko uvidi denimo, da njegova hčerka ni več punčka, ampak odrasla ženska, proti čemur se donkihotovsko bori tako, da na vsak način skuša iz njenega življenja odstraniti njenega partnerja; do žene je pokroviteljski, težko izraža svoja čustva, morda zato, ker so nekaj, kar sam ne povezuje s tipičnim moškim, vodjo družine; svojo novo sodelavko Tino, še preden se ji prvič predstavi, zdegradira v neprimerno in neresno pomočnico zgolj zato, ker je prišla oblečena v krilo. Ob vsem tem pa probleme rešuje tako, da kar naprej teče. Pri Tarasu tista šala, »tečem zgolj zaradi problemov«, niti ni šala, ampak način življenja. Gledalci ga pogosto ujamemo izgubljenega v blodnjaku lastnih misli ob papirnatem kozarčku kave iz avtomata, ki ga pogosteje premetava po rokah, kot da bi iz njega tekočino dejansko srkal in ta ritual hitro postane njegov zaščitni znak. Dale Cooper bi njegovo ljubezen razumel, čeravno bi mu verjetno skušal podtakniti kavo v keramični skodelici, kot se spodobi, in jo postregel še s toplim kosom češnjeve pite, a mala možnost je, da bosta Twin Peaks in Bohinj kdaj trčila.

A Birsa je kljub svoji rahli stereotipnosti prepričljiv in dobro zgrajen lik, ki ga »rešujeta« dejstvi, da ga za razliko od številnih ostalih slavnih fiktivnih detektivov ne bremeni kakšna pomembnejša prtljaga iz preteklosti, brezglavi (izbira besede namerna) primer ni zadnji pred upokojitvijo, kompleksnost pa mu zagotovo dodaja tudi Cavazzeva začinjena in poglobljena interpretacija, saj v čevlje poznavalskega detektiva stopi suvereno in dokaže, da ni zaman eno najbolj iskanih in vročih igralskih slovenskih imen.

Tudi v stranskih vlogah se zvrsti bera izvrstnih slovenskih igralcev – Nika Rozman, Matej Puc, Gregor Čušin in (vedno odlična) Nataša Barbara Gračner –,  in prav vsi v svojih vlogah blestijo, k čemur pripomorejo tudi dobro izdelani karakterji likov, ki jih uprizarjajo. Že bolj izpostavljena trojica – Tina, Osterc in Brajc so veliko več kot le podporna kulisa Tarasu in karikature detektivskih likov, saj kompetentno pomagajo pri preiskavi in tudi pri razrešitvi končne zagonetke. Tina je nasploh navdušujoč in svež ženski lik, saj se ves čas zaveda, da se je znašla v posebej moškem poklicu in da se bo morala na svojem novem delovnem mestu izkazati; ne le zato, ker je še mlada in neizkušena, ampak tudi zato, ker je pač ženska. Nika Rozman izdela ambiciozen in močen lik, ki pa ni povsem neobčutljiv na svojega novega sodelavca, kar doprinese k močni kemiji med njima.

Kot že omenjeno, tudi sama zgodba, najočitnejša, pa vendar najbolj kritična prvina vsakega televizijska izdelka, s svojim suspenzom uspe gledalca potisniti do roba sedeža in ga tam obdržati vse do zadnje epizode, ko se narativne niti razpletejo in ponudijo presenetljivega, a prepričljivega zlikovca. Dogajanje je v večji meri zvesto knjižni predlogi, a bi bil morda končni izdelek še toliko bolj zanimiv za bralce, če bi režiserja dodala še nekaj svojih zamisli. Ravno zaradi te zvestobe preseneti dejstvo, da se eden od sicer postranskih zapletov, ki se tiče odnosov med liki in ga zaradi ohranjanja užitka ob ogledu ni potrebno specificirati, v seriji pojavi dokaj pozno, natančneje šele v predzadnji epizodi, medtem ko se v knjigi razvije že precej hitro in doda h gradnji moralne karakteristike našega detektiva. Na račun tega pa so liki, ko do tega zapleta le pride, že dovolj poglobljeni in razviti, da njihovim vzgibom zares verjamemo.

Jezero ni izdelek, ki bi lahko pariral svetovni (ali celo evropski) televizijski produkciji, vsaj ne v tem smislu, da bi med številnimi Netflixovimi in HBO-jevimi uspešnicami posebej izstopal. A to niti ni njegov namen. Gre namreč za zabavno zagonetko o truplu, ki gledalca uspešno pušča dovolj dolgo tavati v temi, da ga s končnim razkritjem dejansko presneti, kar je cilj vsake spodobne kriminalke, pri tem pa ponudi dovolj kakovostnega materiala, ki serijo dvigne nad raven ostalih slovenskih nanizank. Tadej Golob je leto po prvem delu svojega kriminalnega trojčka izdal nadaljevanje z naslovom Leninov park, lani pa še Dolino rož, v katerima lahko še naprej spremljamo Birsove nevarne dogodivščine, mi pa držimo pesti, da ta dva romana pomenita tudi dve novi sezoni avantur Tarasove televizijske različice.

The post Ogledano: Jezero (1. sezona, 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-jezero-1-sezona-2019/feed/ 0
Ogledano: 1917 (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-1917-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-1917-2019/#respond Sun, 19 Jan 2020 08:24:35 +0000 https://filmstart.si/?p=17544 Ogledano: 1917 (2019)Metacritic.com7.9Imdb.com8.7Rottentomatoes.com9Filmstart.si7.7Pozitivnoiluzija neprekinjenega dogajanjafotografijaizjemna scenografijaNegativnopovprečen scenarijpremalo suspenzaz izjemo tehnološkega vidika ne doprinese ničesar novega k žanru2020-01-198.3Skupna ocenaOcena bralcev: (2 Votes)7.9 Naslov: 1917 Premiera: 9. januar 2019 (Slovenija) Žanr: akcija, drama, zgodovinski Država: Združeno kraljestvo, ZDA Igrajo: Dean-Charles Chapman, George Mackay Režija: Sam Mendes OPIS: Dva mlada britanska vojaka morata na fronti prve svetovne vojne prenesti pomembno […]

The post Ogledano: 1917 (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: 1917 (2019)
Metacritic.com7.9
Imdb.com8.7
Rottentomatoes.com9
Filmstart.si7.7
Pozitivno
  • iluzija neprekinjenega dogajanja
  • fotografija
  • izjemna scenografija
Negativno
  • povprečen scenarij
  • premalo suspenza
  • z izjemo tehnološkega vidika ne doprinese ničesar novega k žanru
8.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.9

Naslov: 1917
Premiera: 9. januar 2019 (Slovenija)
Žanr: akcija, drama, zgodovinski
Država: Združeno kraljestvo, ZDA
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George Mackay
Režija: Sam Mendes


OPIS:

Dva mlada britanska vojaka morata na fronti prve svetovne vojne prenesti pomembno sporočilo, ki lahko reši življenja 1600 njunim soborcem. Naloga je izjemno težka, saj se morata sama prebiti skozi sovražni teritorij, njun čas pa je omejen.


FILMSTART. RECENZIJA:

Sezona filmskih nagrad je tu. Nekateri žanri  imajo sloves “oskarjevskih”. Biografije, kostumske drame, filmi o medrasnih napetostih so le nekateri od klasičnih nominirancev in med njimi najdemo tudi žanr vojnega filma, ki v zadnjih letih doživlja manjšo obuditev. V novejši zgodovini se je ameriški film predvsem še vedno ubadal z drugo svetovno vojno (Dunkirk, Greben rešenih) in Irakom (Bombna misija). 1917 je v tem pogledu prava osvežitev, saj že po naslovu sodeč lahko sklepamo, da je film umeščen v čas prve svetovne vojne in prav bizarno je, da smo zadnja leta ta bojišča videli le v Čudežni ženski (Wonder Woman, 2017). Toda to še ne pomeni, da ta vojna ni pustila pečata na velikih platnih, saj je leta 1957 Stanley Kubrick posnel klasiko Steze slave (Paths of Glory), ki velja za enega najboljših (proti)vojnih filmov vseh časov. Kubrick se je nato lotil še Vietnama s Popolno bojno opremo (Full Metal Jacket, 1987), ki se bolj osredotoča na človeško psihologijo in zanimivo, tak tip vojnega filma je Sam Mendes, režiser 1917, že posnel z Marincem (Jarhead) leta 2005. Toda za razliko od Kubricka se je na fronte prve svetovne vojne odpravil kasneje.

Naj že na začetku umirim konje, saj 1917 in Kubricka enostavno ni primerno omenjati v isti povedi. Glavna odlika Mendesovega filma je namreč tehnološka, saj celovečerec ustvarja iluzijo, da se dogajanje odvija v enem kadru. Gre namreč za skupek digitalno zlepljenih daljših kadrov, kar močno spominja na Birdmana (2014), ki mu je ta slog snemanja tudi močno koristil. 1917 je tako predvsem triumf mojstra kamere Rogerja Deakinsa (Sicario, Fargo, Ni prostora za starce, Iztrebljevalec 2049), ki je pred kratkim končno dobil prvega oskarja za fotografijo in kaj lahko se zgodi, da bo ta dosežek letos ponovil. V kombinaciji z izjemno avtentično scenografijo lahko zasledimo nekaj izjemnih kadrov (še posebej velja izpostaviti dogajanje v temi) in kot gledalec se mnogokrat sprašuješ: “Kako za vraga so to posneli?!”. Tehnološka plat Mendesovega vojnega epa film tako postavlja predvsem ob bok Gravitaciji, ki je vizualno osupljiva, toda kaj, ko je scenarij precej plehek in nikoli ne parira obrtniški plati.

Za tisti prepotreben skok v območje mojstrovin filmu namreč primanjkuje marsikaj. Glavna lika sta sicer simpatična, toda na trenutke se zdita kot, da ne spadata v ta film. Še posebej eden izmed likov se po vseh pripetljajih na frontah ob koncu film zdi neprimerno poln energije in dobro ohranjen. Primanjkuje tudi večja moralna poanta kot ta, da je vojna grozna, nesmiselna in ljudje masovno umirajo po nepotrebnem. Sicer ne bi bilo nič hudega, če bi bila ta nit toliko bolj izpostavljena in obdelana, toda do 2019 smo videli že plejado vojnih filmom z razmislekom o isti stvari, tako da bi si Sam Mendes lahko dovolil več kreativnosti. Povprečna je tudi mera suspenza, ki precej upade v drugi polovici filma, ne pomaga pa ji tudi pozabljiva glasbena podlaga Thomasa Newmana, ki vse prevečkrat udari na prvo žogo. Glede na to, da je izid Dunkirka (2017) še posebej svež in se oba filma lotita prežvečenega žanra z zanimivega pripovednega vidika, film Christopherja Nolana veliko bolj uspe v svoji formi in postreže s precej več suspenza. Največja razlika med filmoma je tudi pri dialogu, ki je, kot je omenjeno pri 1917, precej plehek in hollywoodski, medtem ko je iz tega vidika Dunkirk precej bolj hladen in posledično tudi bolj realističen. Najnovejši film režiserja zadnjih dveh Bondov obenem tudi zelo spominja na Povratnika (2016) z vidika preživetja posameznika v skorajda nemogočih razmerah, toda tu je spet podobna situacija, saj je Iñárritujev ep enostavno boljši.

Sam Mendes v svoji karieri še ni posnel slabega filma in tudi 1917 je daleč od tega. A zdi se, da je to eden tistih filmov, pri katerih se zdi, da je veliko zanimivejše raziskovati ozadje snemanja kot pa končni izdelek. Pobeg v jarke prve svetovne vojne je prava osvežitev, a obenem tudi neizkoriščena priložnost.

The post Ogledano: 1917 (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-1917-2019/feed/ 0