Filmstart https://filmstart.si Novice, recenzije & več Tue, 20 Aug 2019 14:58:28 +0000 sl-SI hourly 1 https://wordpress.org/?v=5.2.2 https://filmstart.si/wp-content/uploads/2015/09/cropped-facebooklogonew-32x32.png Filmstart https://filmstart.si 32 32 Ogledano: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-bilo-je-nekoc-v-hollywoodu-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-bilo-je-nekoc-v-hollywoodu-2019/#respond Tue, 20 Aug 2019 14:48:50 +0000 https://filmstart.si/?p=16905 Ogledano: Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (2019)Metacritic.com8.4Imdb.com8.3Rottentomatoes.com8.5Filmstart.si8.5Pozitivnoigralske predstave in glavna likarekreacija Hollywooda konec šestdesetih zaključekNegativnomanjša vloga lika Margot RobbieDiCaprio in Pitt premalo skupaj2019-08-208.4Skupna ocenaOcena bralcev: (3 Votes)7.7 Naslov: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (Once Upon a Time … In Hollywood) Premiera: 15. avgust 2019 Žanr: drama, komedija Država: ZDA Igrajo: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot […]

The post Ogledano: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (2019)
Metacritic.com8.4
Imdb.com8.3
Rottentomatoes.com8.5
Filmstart.si8.5
Pozitivno
  • igralske predstave in glavna lika
  • rekreacija Hollywooda konec šestdesetih
  • zaključek
Negativno
  • manjša vloga lika Margot Robbie
  • DiCaprio in Pitt premalo skupaj
8.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
7.7

Naslov: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (Once Upon a Time … In Hollywood)
Premiera: 15. avgust 2019
Žanr: drama, komedija
Država: ZDA
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie
Režija: Quentin Tarantino


OPIS:

Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je odcveteli zvezdnik televizijskih vesternov, ki se skupaj s svojim dvojnikom Cliffom Boothom (Brad Pitt) bori za svoj prostor pod soncem v neizprosni filmski industriji, ki kaže obrise nove dobe. Toda dvojec ima v svojem domovanju v Hollywoodu nova zvezdniška soseda. Režiserja Romana Polanskega in njegovo ženo ter nadobudno mlado igralko Sharon Tate (Margot Robbie).


FILMSTART. RECENZIJA:

Ko človek odpre spored (komercialnih) kinematografov in na njem zagleda najnovejši film Quentina Tarantina, si lahko kar oddahne. V dobi superjunakov, neskončnih nadaljevanj in remakeov je 56-letnik eden zadnjih hollywoodskih avtorjev, ki ima popolnoma proste roke pri svojem delu, obenem pa je podprt z ogromno količino studijskega denarja. Še Martin Scorsese se je bil primoran z Ircem (The Irishman, 2019) preseliti na Netflix, ker naj bi bil film preveliko finančno tveganje, na drugi strani pa imamo že tretjo generacijo drugega dela Spider-Mana v zadnjih dvajsetih letih, da o Levjem kralju (2019) niti ne govorimo … Tarantino je torej eden zadnjih žarkov upanja tudi za tiste gledalce, ki v svojih izletih v kinodvoranah iščejo izvirnost, a obenem tudi tisti eskapistični element in del glamurja, ki naredijo filme tako magične.

Slavni filmski samouk je v mnogih intervjujih kot enega svojih ljubših filmov navedel vestern Rio Bravo (1959), ki naj bi ga na zmenkih predvajal tudi svojim potencialnim bodočim partnerkam, da bi videl, če sta kompatibilna. Označil ga je namreč kot najboljši film za druženje (ang. hangout film). Njegova definicije te skovanke označuje daljše celovečerce, saj se ob ogledu preživi veliko časa z liki, očiten je primanjkljaj klasične t. i. zgodbe, toda ko se zavrti zaključna špica ima gledalec občutek, kot da je z liki postal prijatelj. Resda so skorajda vsi režiserjevi filmi primerni za skupinske večerne oglede, toda BJNVH je res čisti Tarantinov hangout film. Gostobesedne prizore polne suspenza povečini zamenjajo Pittove vožnje z avtomobilom okoli Los Angelesa in celodnevno delo na hollywoodskih setih ob liku Leonarda DiCapria. S tega vidika se režiserjev najnovejši celovečerec v njegovem opusu najbolj približa Jackie Brown (1997) in čeprav ima tudi elemente Neslavnih barab (Inglourious Basterds, 2009) ter predvsem kopico majhnih poklonov žanrskim in B-filmom v slogu Ubila bom Billa (2003, 2004), gre v osnovi za precej netipičen film režiserja.

Toda še vedno so tu režiserjeve nenadkriljive lastnosti. Vnovič je ponudil obilico dobrega materiala svojim glavnim igralcem in lahko rečemo, da zvezdnika Leonardo DiCaprio in Brad Pitt to s pridom izkoriščata. Prvi se je končno vrnil po tako težko dobljenem oskarju (vzel si je kar štiriletni premor) in za razliko od mnogih njegovih stanovskih kolegov, ki se po osvojenih nagradah prodajo ali zatekajo k napačnim projektom, 44-letnik dokazuje, da je še vedno v formi, in upamo lahko, da ga bomo v prihodnje spet pogosteje gledali na velikih platnih. Ne glede na to, koliko oskarjev bo imel v žepu ob koncu kariere, bo v zgodovino šel kot eden najboljših igralcev svoje generacije. Na drugi strani je tudi Pitt drugič sodeloval s slavnim režiserjem in kaskader Cliff Booth je igralčeva daleč najboljša vloga zadnjih let, saj na trenutke skorajda ukrade film DiCapriu in spomni, zakaj je bil svoje čase največja hollywoodska zvezda.

Seveda Tarantino postreže tudi z nekaterimi ostalimi njegovimi zaščitnimi znaki. Tu je zelo dobra glasbena podlaga, katere ščepec smo lahko slišali že v napovednikih, in glede na to, da se film odvija v šestdesetih, se je režiser počutil kot riba v vodi. Slavni filmar tudi nadaljuje z ustvarjanjem na visoki tehnični ravni, saj sta scenografija in kostumografija neverjetno pristni. Predvsem ranč, kjer se je zadrževala Mansonova družina, je izredno avtentičen, čeprav gre pravzaprav za umetno zgrajen set. Pozabiti seveda ne gre niti na mnoge epizodne vlogice nekdaj slavnih in manj slavnih igralcev. Tako lahko v filmu uzremo nekatere režiserjeve veterane, kot so Kurt Russell, Zoe Bell, Bruce Dern in Michael Madsen, obenem pa je novih pet minut slave ponudil tudi Timothyju Olyphantu (serija Deadwood, 20042006), Damianu Lewisu (serija Domovina 2011) in nedavno preminulemu Luku Perryju (serija Beverly Hills, 19902000). Resda nihče izmed njih ne dobi toliko časa in materiala kot John Travolta v Šundu (Pulp Fiction, 1994) ali David Carradine v Ubila bom Billa, toda lepo je videti nekatere odcvetele igralce v tako velikem filmu, kot je BJNVH.

Ravno ti segmenti, kjer Tarantino uporablja prej omenjene igralce, so nadvse zabavni in obenem tudi nekakšen vrhunski izgovor, da režiser snema svoje poceni televizijske nadaljevanke in brezsramno razkazuje svoje filmsko znanje v obliki pop kulturnih referenc. Slednje so sicer že kar neokusno preplavile filmsko umetnost, toda filmar nas hitro spomni, da je pravzaprav on tisti, ki jih je populariziral v filmih na začetku devetdesetih in jih servira na precej bolj prefinjen način kot npr. zadnji sezoni serije Stranger Things (2016). Obenem režiser ponudi tudi svoje razmišljanje o obdobju največjih sprememb v Hollywoodu in tako ustvari zelo dober t. i. film o filmih.

Če bi filmu lahko kaj očitali, je gotovo pomanjkanje žarometov nad vlogo Margot Robbie. Njena prisotnost je zagotovo očitna v filmu, toda obenem je močno potisnjena na stranski tir v primerjavi z glavnim moškim dvojcem. Lik Sharon Tate tako, z izjemo tega, da je izjemno karizmatična, gledalec sploh ne spozna in zdi se, da je tam le zato, da nas opominja, v katero smer pelje film. Očitno je, da je to bil tudi Tarantinov namen, ki pa ga brez poseganja v vsebino filma in njegove kvarilnike težko analiziramo. Druga zamujena priložnost pa je zagotovo druženje DiCapria in Pitta na velikem platnu, saj je dvojec precej redko skupaj v njunih prizorih. Glede na to, da se je še sam Tarantino zelo bahal s kakšnim odličnim dvojcem operira, bi si ju tudi gledalec želel videti več skupaj v filmu.

Bilo je nekoč … v Hollywoodu je zagotovo nov zadetek v polno Quentina Tarantina, ki dokazuje, da res težko posname slab film. Resda je njegov zadnji celovečerec daleč od njegovih mojstrovin, kot sta Šund in Neslavne barabe, toda ponudi nekaj drugačnega. Mnogim ravno ta drugačnost in res počasen tempo v prvih dveh tretjinah ne bosta najbolj ustrezala, toda tistim, ki bodo znali ceniti skoraj triurno druženje z novimi zanimivimi liki izpod prstov Tarantina, ne bo niti minuta filma dolgočasna in film zna biti z vsakim ponovnim ogledom še boljši.

The post Ogledano: Bilo je nekoč … v Hollywoodu (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-bilo-je-nekoc-v-hollywoodu-2019/feed/ 0
Ogledano: Pridni fantje (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-pridni-fantje-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-pridni-fantje-2019/#respond Sat, 17 Aug 2019 07:07:24 +0000 https://filmstart.si/?p=16886 Ogledano: Pridni fantje (2019)METACRITIC.COM5.9IMDB.COM6.1ROTTENTOMATOES.COM7.9FILMSTART.SI5.4POZITIVNOprisrčni glavni junakikar nekaj zares zabavnih šalNEGATIVNObrez prave zgodbekopica neizpiljenih šal2019-08-176.3Skupna ocenaOcena bralcev: (0 Votes)0.0 Naslov: Pridni fantje (Good Boys) Premiera: 15. avgust 2019 Žanr: komedija Država: ZDA Igrajo: Jacob Tremblay, Keith L. Williams, Brady Noon Režija: Gene Stupnitsky OPIS: Šestošolčka Maxa (Tremblay) sošolci povabijo na njegovo prvo večjo zabavo, kjer se bodo najstniki tudi […]

The post Ogledano: Pridni fantje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Pridni fantje (2019)
METACRITIC.COM5.9
IMDB.COM6.1
ROTTENTOMATOES.COM7.9
FILMSTART.SI5.4
POZITIVNO
  • prisrčni glavni junaki
  • kar nekaj zares zabavnih šal
NEGATIVNO
  • brez prave zgodbe
  • kopica neizpiljenih šal
6.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Pridni fantje (Good Boys)
Premiera: 15. avgust 2019
Žanr: komedija
Država: ZDA
Igrajo: Jacob Tremblay, Keith L. Williams, Brady Noon
Režija: Gene Stupnitsky


OPIS:

Šestošolčka Maxa (Tremblay) sošolci povabijo na njegovo prvo večjo zabavo, kjer se bodo najstniki tudi poljubljali. Ker si Max obupano želi poljubiti svojo simpatijo, tega pa ni nikoli počel, z najboljšima prijateljema Lucasom (Williams) in Thorom (Noon), svojemu očetu izmakne dron, šprica šolo in skuša posneti sosedove najstnike pri samem početju. A po spletu naključij, se draga napravica uniči, trojica pa jo skuša na vse pretege popraviti, še preden se Maxov oče vrne s službenega potovanja. Na poti do zabave jih tako loči srečanje s podivjanima najstnicama, policijo, pretepi in celo mamili.


FILMSTART. RECENZIJA:

Če povemo, da so ustvarjalci filma Pridni fantje sodelovali tudi pri filmih, kot so Superžur (Superbad, 2007, rež. Greg Mottola), Huda učiteljica (Bad Teacher, 2011, rež. Jake Kasdan), Sosedi (Neighbors, 2014, rež. Nicholas Stoller) in Upor klobasic (Sausage Party, 2016, rež. Greg Tiernan in Conrad Vernon), si verjetno ni težko predstavljati, za kakšno vrsto komedije gre. V enem izmed zgodnejših napovednikov Seth Rogen, producent filma, pove trojici mladih igralcev, da si napovednika za film, v katerem igrajo, žal ne smejo ogledati, ker v njem »otroci počnejo stvari, ki jih ne bi smeli početi«. In to je verjetno najboljši opis tega poletnega filmčka, idealnega za zabaven petkov večer v družbi prijateljev. Tisto, kar film obljublja, tudi postreže.

Triperesna deteljica, ki se po svojih priljubljenih vrečah za sedenje poimenuje kar »Beanbagovci«, namreč počne skoraj vse tisto, kar so počeli njihovi nekaj let starejši kolegi v ostalih podobnih filmih, denimo v franšizi Prekrokana noč (The Hangover, 2009, rež. Todd Phillips), le da gredo pri tem, razumljivo, v manjše ekstreme. Na svoji enodnevni dogodivščini se trojica sreča s prvimi poljubi, prvimi nesoglasji v družbi, mamili, nasilniki, orožjem, predvsem pa s takšnimi ali drugačnimi spolnimi pripomočki (analne kroglice!), a zaradi pomanjkanja pravega vzroka (beri: šibkega scenarija), se ta zdi zgolj kot serija skečev, ki se zdijo smešni predvsem zaradi dejstva, da jih zganja skupina osnovnošolcev. To pogosto ni dovolj, saj šale nekako razvodenijo, še preden zares pridejo do gledalca, a priznati je treba, da ima film kljub temu zalogo nekaterih, ki so pristno smešne, čeprav gre v večji meri za takšno ali drugačno obliko straniščnega humorja. Kar pa glede na kontekst niti ni pretirano moteče.

Igralska zasedba je kljub svoji zelenosti prepričljiva in hitro priraste k srcu, (presenetljivo) dovolj dobro pa je okarakterizirana tudi glavna trojica, katere člani se med seboj razlikujejo ravno toliko, da jih gledalci ločimo, a so si vseeno dovolj podobni, da jim verjamemo, da so zares pravi prijatelji. Maxa na dogodivščini vodi misija prvega poljuba, čeravno s svojo simpatijo ni nikoli niti spregovoril, kar bo marsikoga nostalgično vrnilo v osnovnošolske čase, predstavljen pa je kot nekakšna neformalna glava Beanbagovcev in tudi značajska mešanica ostalih dveh. Thor uživa v petju, a si želi ta hobi zaradi pritiska vrstnikov opustiti, ves čas pa se skuša otresti tudi vzdevka »Lonček«, ki si ga je zaslužil, ker si ni drznil popiti piva. Hkrati je tudi najbolj postavljaški član družbe, čeprav druga dva vesta, da gre le za fasado. Najzabavnejši član družbe, Lucas, bi si zaslužil svoj film; mladi Williams se odlično znajde v vlogi pogumno prestrašenega, dobrosrčnega feminista, ki svoja prijatelja zmeraj skuša usmeriti na pravo pot – čeravno mu to redkokdaj uspe in težko zadrži kakršno koli skrivnost zase. Njihovi značaji so tako tisti adut, zaradi katerega gledalec kupi skoraj vse zmešnjave, v katere so potisnjeni liki, tudi ko na koncu filma zaigrajo na bolj čustveno struno. V teh trenutkih je film tudi najresnejši in na hitro oplazi tudi bolj kruto dejstvo odraščanja, s katero se slej ko prej spoprime vsak posameznik; ljudje se spreminjamo, stopamo na različna pota in se končno velikokrat tudi razdvojimo.

Najšibkejši člen Pridnih fantov je torej sama zasnova. Odpustimo ji lahko preprostost, saj gre v osnovi za »film za žurke«, torej nekaj, kar bomo predvajali v ozadju zabave ali prijateljskega večera, in v takem primeru pretirano zapletena zgodba prej odvrne, kot pritegne. A tokrat se zdi, da je osnovne zgodbe le za vzorec in da je vse napleteno zgolj okoli nekaj ključnih zabavnih trenutkov, ki so jih potem skušali na silo povezati v večjo celoto, ki ne prepriča nikogar. Ob tako prepričljivi zasedbi, nekaj zelo posrečenim šalam in dobremu občutku, ki ga kljub vsemu film pusti pri gledalcu, je res škoda, da se niso filmarji bolj potrudili in več časa namenili boljšemu razvoju dogodkov, saj bi rezultat prav lahko bil povsem solidna komedija, ki bi se jo dalo ogledati tudi večkrat. Tako pa je končni izdelek sicer zabaven in kratkočasen, a tudi povsem pozabljiv.

The post Ogledano: Pridni fantje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-pridni-fantje-2019/feed/ 0
Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019) https://filmstart.si/novice/tv-novice/ogledano-majhne-lazi-2-sezona-2019/ https://filmstart.si/novice/tv-novice/ogledano-majhne-lazi-2-sezona-2019/#respond Mon, 12 Aug 2019 19:05:34 +0000 https://filmstart.si/?p=16845 Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019)METACRITIC.COM8.2IMDB.COM8.6ROTTENTOMATOES.COM8.7FILMSTART.SI7.8POZITIVNOodlična igralska zasedbakinematografska gledalska izkušnjapodrobnostiNEGATIVNOnič zares noveganepotrebna sezona2019-08-128.3Skupna ocenaOcena bralcev: (0 Votes)0.0Naslov: Majhne laži (Big Little Lies) Premiera: 9. junij 2019 (HBO) Žanr: drama, kriminalka Država: ZDA Igrajo: Reese Witherspoon, Nicole Kidman, Shailene Woodley Režija: David E. Kelley OPIS: Montereyska peterica – Madeline (Witherspoon), Celeste (Kidman), Jane (Woodley), Renata (Laura Dern) […]

The post Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019)
METACRITIC.COM8.2
IMDB.COM8.6
ROTTENTOMATOES.COM8.7
FILMSTART.SI7.8
POZITIVNO
  • odlična igralska zasedba
  • kinematografska gledalska izkušnja
  • podrobnosti
NEGATIVNO
  • nič zares novega
  • nepotrebna sezona
8.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Majhne laži (Big Little Lies)
Premiera: 9. junij 2019 (HBO)
Žanr: drama, kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Reese Witherspoon, Nicole Kidman, Shailene Woodley
Režija: David E. Kelley


OPIS:

Montereyska peterica Madeline (Witherspoon), Celeste (Kidman), Jane (Woodley), Renata (Laura Dern) in Bonnie (Zoë Kravitz) skuša po tragičnih dogodkih na večer zbiranja sredstev v šoli pobrati koščke svojih raztreščenih življenj. Madeline vse težje prikriva skrivnost o svoji nezvestobi, Celeste skuša odkriti novo življenje po smrti svojega moža in hkrati svojega največjega sovražnika, Jane se bori s posledicami posilstva, ki ji preprečujejo telesni stik z novim partnerjem, Renata se nenadoma znajde na robu finančnega zloma, Bonnie pa presenečena ugotovi, da bo morala najprej obračunati s svojo preteklostjo, če si želi stabilne prihodnosti. Vse ženske povezuje Perryjeva (Alexander Skarsgård) smrt, za ovratnik pa jim dihata tudi policija in Mary Louise (Meryl Streep), Celestina tašča, ki se odloči, da bo resnici o sinovi smrti prišla do dna.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje, in situacija, ki se je napletla okoli Majhnih laži, velike HBO-jeve predlanske uspešnice, je izvrsten primer. Prva sezona je bila namreč zastavljena kot miniserija, ki se je naslanjala na istoimensko knjižno predlogo Liane Moriarty. Serija je prinesla kakovostno televizijsko zabavo z močnimi liki in suverenimi igralskimi predstavami, kar je rezultiralo v vrsti nagrad; med šestnajstimi nominacijami za emmyja kar osem prejetih za najboljšo miniserijo, za igralsko predstavo tria Kidman, Dern in Skarsgård, ki so prejeli tudi zlate globuse za svoje vloge, enega pa so podelili tudi seriji sami. Kidman in Skarsgård sta slavila tudi na nagradah Združenja filmskih igralcev in kot da bi se HBO malce pošalil, je po vseh prejetih nagradah za »miniserijo« razglasil novico o snemanju nove sezone, ki seveda temelji na povsem izvirnem scenariju, saj nadaljevanje v knjižni obliki ne obstaja.

Ob gledanju druge sezone se je težko otresti občutka, da ta zgolj gloda ostanke prve. Naša zloglasna peterica se ubada s tem, kar je zakuhala v prvi sezoni in to ob nenehnemu vtikanju policije in poosebljene pasivno-agresivne hudičevke, ki tokrat ni podkovana s Prado in sliši na ime Mary Louise (Meryl Streep), ni mala malica. Zdi se, da bogatašinje večino časa preživijo ob premlevanju dogodkov med seboj ali pa na terapijah, kar sicer deluje pristno in dopušča igralkam, da izrazijo svoje izvrstne igralske sposobnosti, a se na račun tega pravo dogajanje ne premakne nikamor. Vsaj ne zares. Ni pravega zapleta ali kakega večjega dogodka, oziroma rdeče niti, ki bi osmislila sicer povsem nepotrebno nadaljevanje, ki tako pusti vtis žvečenja in obračanja že videnega. Kljub temu, da gre za relativno kratko sezono, ki jo sestavlja zgolj sedem epizod, so te tako počasne, da se pogosto poraja vprašanje, kaj točno nam želijo ustvarjalci z njimi posredovati.

Kar so nekoč na (skoraj konstantno) svež način počele prijateljice iz Seksa v mestu (Sex and the City, 19982004, ustv. Darren Star), ali še podobneje, Razočarane gospodinje (Desperate Housewives, 20042012, ustv. Marc Cherry), se zdi pri Montereyski peterici že v drugo rahlo brezkrvno in izpeto. Peterica se je z gospodinjami sicer spogledovala že v prvi sezoni, ne le po zapletih, ampak tudi v likih. Madeline je montereyska verzija Gabrielle Solis, Celeste bi se zagotovo družila z Bree Van de Kamp, tako Jane kot tudi Susan Mayer pa sta v prvi vrsti materi samohranilki, ki ju najeda dvom o tem, ali sta svoji vlogi zares kos. Ta podobnost prvič ni predstavljala ovire, saj so znale Majhne laži najti svoje mesto. Razočarane gospodinje so namreč na svoji najvišji točki predstavljale oster satiričen vpogled v umetelno lična ameriška predmestja, kjer je krhka zunanja popolnost posledica umazanih iger in kjer vsak igralec skriva svojo mračno skrivnost, Majhne laži pa še toliko bolj poudarjajo intimne drame in posledice teh na posameznike, kar ni prav nič manj tragično. A kar je prvič delovalo sveže, ima tokrat pridih zatohlosti, sploh glede na to, da je tudi celotna tematika druge sezone Majhnih laži precej podobna, kot je bila v finalni sezoni Gospodinj – tudi tam so ženske skušale prikriti umor in seveda truplo posiljevalca enega izmed njih, pri čemer je ves čas na preizkušnji njihovo prijateljstvo in odnosi z nevpletenimi.

Kljub neizvirnosti vsebine ostaja serija – s cehovskega vidika – spoliran izdelek, ki ga odlikuje predvsem zavidljivo visoka produkcijska raven. Tudi glasbena podlaga ostaja skrbno izbrana, na primer Cigarettes After Sex, Aretha Franklin in Donna Summer, čeprav se v tej sezoni zdi, da ima pomenljivejšo in večjo vlogo ravno tišina in pridušeni zvoki, torej pomanjkanje glasbe. Seštevek vseh teh prijemov povzroči občutek prestopanja televizijskega formata v kinematografskega; kot da bi se gledalec nenadoma znašel na projekciji prvovrstnega indie celovečerca na filmskem platnu v intimnem ozračju.

Osrednja tema druge sezone je družinsko nasilje in njegovo stalno kroženje. Žri ali bodi požrt. Mary Louise je vse prej kot idealna mati, zato ni težko razumeti, zakaj je bil tudi njen sin in Celestin mož Perry nasilnež, manipulator in nenazadnje tudi posiljevalec. Perryjeva fizična in psihična zloraba Celeste se odraža tudi v njunih dvojčkih, zametki česar so bili vidni že v prvi sezoni, enako miselno naravnanost razreševanja sporov z nasiljem pa skušata prenesti tudi na svojega »novega« brata Ziggyja. Serija se tokrat poglobi tudi v Bonniejino ozadje, izvemo od kod prihajata njeni jeza in tesnoba, ki sta povzročili, da je eksplodirala in pahnila Perryja v smrt. Majhne laži s tem učijo pomembno lekcijo: naučene vzorce je težko izkoreniniti, prenašajo se iz generacije v generacijo in dovolj je samo majhna iskra, da tleče naučeno nasilje, ki se skriva v posamezniku, privre na plano.

Ponovna obstranska tema je tudi vračanje žensk k naravi, kar je prikazano še toliko bolj neposredno, sploh v prizorih, ko opazujemo Renato v njeni hiši, ki postaja iz epizode v epizodo zaradi bankrota vse pustejša, kar je v velikem kontrastu s polnokrvnimi posnetki narave (predvsem morja). Najprej izginejo malenkosti, potem opaznejše stvari, na koncu ostaneta z možem tudi brez ljube varuške. Materialne stvari in bogastvo so minljivi, narava ostaja. Morda še toliko bolj izrazit pa je prikaz kontrasta med odraslim svetom in svetom otrok. Ko ženske zapustijo svoje dnevne vloge mater, žena, ljubic in bork, v spalnicah ob svojih spečih otrocih odvržejo maske in se transformirajo v svoje najpristnejše verzije, brez iger in oklepov. Pomembna je le povezava med žensko in njenim otrokom ter način, kako to povezavo zaščititi. Lik Mary Louise pa doprinese k še enem prikazu razkola med preteklim in sodobnim, kar je stalnica (kvalitetnih) serij z ženskimi osrednjimi liki – te običajno v rokah držijo vse niti in žonglirajo med karierami, družinami in intimnimi težavami, nekaj kar je bilo v pradavnini domena moških –, saj je slednja izvrstna predstavnica okostenele tradicije. Louisin Perry je v njenih očeh povsem nedolžen, morda predvsem ravno zaradi tega, ker je moški – bil je idealen oče nežnega značaja, do Jane pa je bil najverjetneje “grob” zgolj zato, ker ga je sama izzvala. »Nisem povsem prepričana, da je Jane res žrtev posilstva, saj ne vemo, kaj je Perry iskal pri njej« mirno pove Celeste, gledalec pa se ob tem počuti tako neprijetno, da lahko zgolj zapre oči in zaškrta z zobmi, saj gre za poosebitev nejevere in kimanja z glavo, s katerima se mora boriti vsaka žrtev spolne zlorabe, ko se o dogodku končno odloči govoriti.  Celeste je pač ženska, kriva, ker si je Perry ob njej moral poiskati še eno, zatorej so vsi njeni poskusi ohranjanja zdrave pameti po vseh dogodkih v Maryjinih očeh jalovi; je slaba, nestabilna mati, povrh vsega pa še vlačuga, katere spolni apetit je po taščini oceni sprevržen in bolezenski.

Vnovič je potrebno tudi pohvaliti igralske kreacije celotne zvezdniške zasedbe, čeprav Laura Dern s svojimi (izjemno zabavnimi) histeričnimi epizodami naredi preostanku ekipe medvedjo uslugo, saj ukrade vso pozornost in zasenči celo Meryl Streep, ki je solidna, a presenetljivo ne pusti večjega vtisa, in tudi Nicole Kidman, ki se v tej sezoni zdi bolj vživeta, povezana z vlogo in postreže s kar nekaj dih jemajočimi prizori. Renatin citat, ki ga dobesedno izbruha svojemu možu (»Ne zanima me niti ena pofukana beseda iz tvojega pofukanega gobca o tem, zakaj si zajebal, ne glede na pofukan izgovor, ki si ga boš izmislil.«), je zagotovo med televizijskimi citati letošnjega poletja, prav tako njen verbalni upor revščini (»Ne bom nebogata!«), fizični obračun med Kidman in Streep, dvema legendarnima igralkama, pa zagotovo med televizijskimi trenutki leta.

Čeprav je polna nedodelanih podrobnosti, druga sezona Majhnih laži vseeno premore ogromno svetlih trenutkov, ki se odražajo v odličnih igralskih interpretacijah, nekaterih dih jemajočih prizorih, pristnem odnosu med ženskami in odmiku od tipične hollywoodske eksplozivnosti, kjer mora biti več vedno (pre)več. Morda ji lahko še najbolj zamerimo dejstvo, da gre v resnici za sedem epizod čakanja določene konfrontacije, ki je nakazana že v prvem finalu, a do tega v resnici sploh ne pride, oziroma vsaj ne pred gledalčevimi očmi, kar pusti občutek oropanosti. HBO tokrat zares obljublja, da gre za poslednjo sezono, čemur pritrjujeta sama naracija in dejstvo, da gre vseeno za izdelek težkokategorne zvezdniške zasedbe, ki jo je težko tolikokrat spraviti skupaj, in čeprav moramo to obljubo vzeti z zrnom soli, gre za pravo odločitev, saj se bo v tem primeru serija končala s sezono, ki sicer ni imela pravega gonila, a je bila vsaj zelo zabavna.

 

The post Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/novice/tv-novice/ogledano-majhne-lazi-2-sezona-2019/feed/ 0
Ogledano: Plazenje (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-plazenje-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-plazenje-2019/#respond Sun, 04 Aug 2019 17:45:11 +0000 https://filmstart.si/?p=16831 Ogledano: Plazenje (2019)METACRITIC.COM6.1IMDB.COM6.7ROTTENTOMATOES.COM8.3FILMSTART.SI6.9POZITIVNOsuspenzprepričljivi aligatorjiNEGATIVNOobvisi med realističnim in za lase privlečenim pristopom2019-08-047Skupna ocenaOcena bralcev: (0 Votes)0.0Naslov: Plazenje (Crawl) Premiera: 18. julij 2019 Žanr: akcijski triler, grozljivka Država: ZDA Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Morfydd Clark Režija: Alexandre Aja OPIS: Kljub napovedanemu orkanu pete kategorije se izkušena plavalka Haley (Kaya Scodelario) odpravi domov iskat pogrešanega očeta (Barry Pepper). Najde ga […]

The post Ogledano: Plazenje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Plazenje (2019)
METACRITIC.COM6.1
IMDB.COM6.7
ROTTENTOMATOES.COM8.3
FILMSTART.SI6.9
POZITIVNO
  • suspenz
  • prepričljivi aligatorji
NEGATIVNO
  • obvisi med realističnim in za lase privlečenim pristopom
7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Plazenje (Crawl)
Premiera: 18. julij 2019
Žanr: akcijski triler, grozljivka
Država: ZDA
Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Morfydd Clark
Režija: Alexandre Aja


OPIS:

Kljub napovedanemu orkanu pete kategorije se izkušena plavalka Haley (Kaya Scodelario) odpravi domov iskat pogrešanega očeta (Barry Pepper). Najde ga poškodovanega v kleti njihove nekdanje družinske hiše, ki jo hitro zaliva poplavna voda, preplašena oče in hči pa se ne zavedata, da v njej plava še nekaj hujšega – krvoločni aligatorji.


FILMSTART. RECENZIJA:

Zadnje čase se zdi, da skorajda ni filmskega poletja brez filma o takšni ali drugačni nevarnosti, ki na nas preži iz narave. Mati narava je pač lahko brutalna in grozljiva, pogosto veliko bolj od še tako divje fikcije. Navali podobnih filmov niti niso nenavadni, poletje je čas, ko so gledalci veliko bolj nagnjeni k impulzivnem kupovanju vstopnic iz povsem banalnih razlogov, tudi če zgolj zaradi tega, da se ohladijo v klimatiziranem prostoru v odmoru med nakupovanjem. Povsem jasno je, da bodo takrat veliko raje izbrali kakšno superherojsko akcijo, ali pa, kot je v primeru pričujočega filma – adrenalinsko grozljivko o floridskih aligatorjih.

Pogosto gre za zmazke, polne (slabo) računalniško generiranih podob, za lase privlečenega osrednjega zapleta in zvezdniške zasedbe, s katero se nam skušajo filmarji (neuspešno) odkupiti. Dober primer je lansko skrpucalo Megalodon: Predator iz globin (The Meg, 2018, rež. Jon Turteltaub), v katerem je Jason Statham pomeril moči s preživelo prazgodovinsko pošastjo. Očitne plehkosti takim filmom ne zamerimo, saj gre, kot že omenjeno, predvsem za bolj ali manj zabavno spremljavo hitrejše konzumacije preslane pokovke, srkanja gaziranih pijač in  prijetnega hlajenja. Vsake toliko pa v dvorane nanese živalsko grozljivko, ki k temi pristopi resneje in je končni izdelek zelo kakovostno poletno kratkočasenje, h kateremu se radi vračamo. Spomnimo se Nevarnosti iz globine (The Shallows, 2016, rež. Jaume Collet-Serra), ki je združila izkušenega režiserja, izvrstno glavno igralko (Blake Lively), navdušujoče posebne učinke in visoko dozo adrenalina, ki nam je pognal kri po žilah. Ob vsem tem pa so sledili še nebeški estetski posnetki širnega oceana v vsej svoji raznobarvnosti, ki jo premore, da gledalcu ob koncu filma ni bilo več povsem jasno, ali bi moral od morja bežati, ali pa se pognati naravnost vanj. Vsi ti filmi seveda največ dolgujejo Spielbergovi starešini Žrelu (Jaws, 1975), a morda je Plazenje vseeno najpravičneje primerjati z ostalimi krokodilskimi/aligatorskimi filmi.

Najbolj uspešno je verjetno še vedno Mirno jezero (Lake Placid, 1999, rež. Steve Miner), kjer je gigantski krokodil skušal pohrustati Bridget Fonda, Billa Pullmana, Oliverja Platta, Brendana Gleesona in celo Betty White v eni svojih bolj odštekanih vlog. Komična grozljivka je postregla s kar nekaj zapomnljivimi prizori, prepričljivi pa so bili tudi učinki, ki so oživeli luskaste grozoviteže. Plazenje se morda bolj osredotoči na zvezdniško ekipo v ozadju – režiser Alexandre Aja je eden od začetnikov t. i. francoskega novega vala grozljivk, producent Sam Raimi je ustvaril filme Zlobni mrtveci (Evil Dead) in režiral izvirno Spider-Manovo trilogijo (2002-2007), v glavni vlogi pa bodo nekateri, beri: mlajša generacija, prepoznali Kayo Scodelario.

Plazenje že z napovednikom izdaja, da sta Aja in Raimi lahkoten poletni film podložila z resnejšimi toni, a na žalost končni izdelek obvisi med dvema skrajnostma. Po eni strani ga namreč zaradi še zmeraj številnih za lase privlečenih prizorov težko jemljemo tako resno, kot si film želi, po drugi pa ga ravno realističen pristop omejuje, da bi si z aligatorji dal pravega duška. Igralci so sicer prepričljivi, plenici dovolj strašni, film pa postreže s kar nekaj srhljivo neprijetnimi prizori. Haley se z ranjenim očetom znajde v živce parajočih zagatah, ob vsem tem pa jima po življenju strežeta še podivjani orkan in seveda nepredvidljiva voda. Tokrat protagonisti namreč ne vstopajo neposredno v naravo, režiser z zanimivim kaveljcem v zgodbi poskrbi, da narava vdre v njihov dom. In to stori silovito.

Glavna junakinja je namreč izkušena plavalka, s čimer je povezana tudi njena predzgodba, ki se gledalcu razkrije skozi zgodbo, in to je njena glavna super moč, a žal je to preprosto premalo, da bi gledalci zares kupili dejstvo, da se je z ranjenim očetom sposobna postaviti po robu celi skupini lačnih zveri, kar popolnoma izniči želen realistični pridih. Se pa izdelku pozna sodelovanje ljubiteljev gravža Aje in Raimija, saj film ne skopari z učinkovito krvavimi prizori in ko enkrat prestavi v višjo prestavo, gledalca zagotovo potisne do roba sedeža.

Plazenje ni ravno film, zaradi katerega bi razvili fobijo pred manjšimi ali večjimi mlakami, kot to uspe (celo slabšim) filmom z morskimi psi v vlogah glavnih negativcev, a če smo iskreni, gre to pripisati tudi dejstvu, da so napadi morskih psov kljub vsemu še zmeraj pogostejši in odmevnejši kot so napadi aligatorjev (in/ali krokodilov). Priznati pa je treba, da je končni izdelek dovolj napet, dinamičen in preprosto zabaven film, od katerega se ne bomo odplazili zaradi dolgčasa in glede na precej enolično ponudbo, s katero nas zadnje čase hrani Hollywood, je tudi to precejšen dosežek.

The post Ogledano: Plazenje (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-plazenje-2019/feed/ 0
Ogledano: Mrtvi ne umirajo (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-mrtvi-ne-umirajo-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-mrtvi-ne-umirajo-2019/#respond Tue, 30 Jul 2019 07:06:44 +0000 https://filmstart.si/?p=16819 Ogledano: Mrtvi ne umirajo (2019)Metacritic.com5.6Imdb.com6Rottentomatoes.com5.4Filmstart.si3Pozitivnoobetaven začetekNegativnoočiten komentar družbe(ne)humorzaključek 2019-07-305Skupna ocenaOcena bralcev: (0 Votes)0.0 Naslov: Mrtvi ne umirajo (The Dead Don′t Die) Premiera: 1. avgust 2019 Žanr: komedija, drama Država: ZDA Igrajo: Bill Murray, Adam Driver, Chloe Sevigny, Steve Buscemi, Danny Glover, Tom Waits Režija: Jim Jarmusch OPIS: Mirno mestece Centerville. Čudne lunarne aktivnosti in človekovo poseganje […]

The post Ogledano: Mrtvi ne umirajo (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Mrtvi ne umirajo (2019)
Metacritic.com5.6
Imdb.com6
Rottentomatoes.com5.4
Filmstart.si3
Pozitivno
  • obetaven začetek
Negativno
  • očiten komentar družbe
  • (ne)humor
  • zaključek
5Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Mrtvi ne umirajo (The Dead Don′t Die)
Premiera: 1. avgust 2019
Žanr: komedija, drama
Država: ZDA
Igrajo: Bill Murray, Adam Driver, Chloe Sevigny, Steve Buscemi, Danny Glover, Tom Waits
Režija: Jim Jarmusch


OPIS:

Mirno mestece Centerville. Čudne lunarne aktivnosti in človekovo poseganje v naravo pripeljejo do prave zombi apokalipse! Lokalna policista (Bill Murray in Adam Driver) poskušata obrazložiti to absurdno situacijo in s kopico ostalih prebivalcev mesta odnesti celo kožo ter priti do srečnega konca zgodbe.


FILMSTART. RECENZIJA:

Priznam, da nisem največji oboževalec režiserja in scenarista Jima Jarmuscha. Resda občudujem njegovo pokončno držo in dejstvo, da že celotno kariero, ki sega v začetek osemdesetih prejšnjega stoletja, ustvarja neodvisne filme s povsem unikatnim slogom. Toda iskreno so mi njegovi filmi prepočasni, izredno pretenciozni in nekakšen festival hipsterstva. Sicer sem si ogledal le delček njegove filmografije, toda Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) je najbolj očiten primer očitkov, ki sem jih zapisal v prejšnji povedi. Njegov najnovejši umotvor je zombi komedija z izjemno igralsko zasedbo, ki se je ne bi sramoval noben režiser na tem planetu. Toda Mrtvi ne umirajo, kot se imenuje Jarmuschev zadnji film, je naletel na precej mlačen odziv kritikov in oboževalcev. Slednji po večini menijo, da gre za enega režiserjevih slabših filmov, kar ni najbolj vzpodbuden obet za nekoga, ki ni njegov največji oboževalec.

Gre za enega redkih Jarmuschevih filmov, ki jih je posnel s pomočjo večjega studia (Focus Features) in pred ogledom sem sumil, da je to morda razlog za njegov slabši sprejem. Toda iskreno je legenda neodvisnega filma tokrat posnela dokaj brezidejen film, ki ali močno igra na prvo žogo ali pa se zateka k obskurnemu meta-humorju, ki je jasen samo režiserju in njegovim ožjim prijateljem. Začetek je sicer obetaven; ton filma je zanimiv, spoznamo nekaj odbitih likov in humor zaenkrat izpolnjuje svoj namen. Zabavno je predvsem videti Iggyja Popa kot s kavo obsedenega zombija in resnici na ljubo se zdi, kot da zaradi svojega starinskega rokerskega videza sploh ni potreboval dodatnih ličil. Toda bolj se pomikamo proti koncu, tem bolj spoznavamo like, katerih poti se končajo v slepih ulicah, družbeni komentar je že tako očiten, da ga Tom Waits razlaga gledalcu direktno v kamero, humor pa je neverjetno bizaren in neumesten, toda žal v negativni smeri.

Jarmusch v svojih filmih rad podaja družbeni komentar, ki pa tokrat ni bil niti približno subtilen. Vsi očitki človeštvu, ki so prikazani skozi metaforo zombijev, so bili povedani že v času Georgea Romera (potrošništvo ipd.), medtem ko je tudi alegorija na vlado Donalda Trumpa zelo očitna in nenavdahnjena. Resda je dandanes ustvarjalec težko popolnoma izviren, toda glede na to, da film obenem ponuja premalo eskapizma v obliki dobrega humorja in dialogov, lahko rečem, da Mrtvi ne umirajo ni ne tič ne miš. Enostavno je premalo globok in premalo zabaven film za užitek pred filmskim platnom. Nekateri režiserji so ti lahko bližje kot drugi, toda mislim, da bo tokrat Jarmusch zadovoljil le svoje najbolj goreče oboževalce, pa še to ne vseh.

The post Ogledano: Mrtvi ne umirajo (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-mrtvi-ne-umirajo-2019/feed/ 0
Ogledano: Anna (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-anna-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-anna-2019/#respond Tue, 23 Jul 2019 22:57:44 +0000 https://filmstart.si/?p=16806 Ogledano: Anna (2019)Metacritic.com4IMDB.com6.7Rottentomatoes.com2.7Filmstart.si6.7Pozitivnosoliden vohunski trilerNegativnonepotrebni časovni preskokirežiser se preveč ponavlja2019-07-245Skupna ocenaOcena bralcev: (1 Glasuj)5.9Naslov: Anna Premiera: 20. junij 2019 Žanr: akcija, triler Država: Francija Igrajo: Sasha Luss, Helen Mirren, Luke Evans, Cillian Murphy Režija: Luc Besson OPIS: Anna Poliatova (Sasha Luss) ni samo manekenka, ampak dela tudi kot vohunka. Ko se namreč zaradi nasilnega odnosa […]

The post Ogledano: Anna (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Anna (2019)
Metacritic.com4
IMDB.com6.7
Rottentomatoes.com2.7
Filmstart.si6.7
Pozitivno
  • soliden vohunski triler
Negativno
  • nepotrebni časovni preskoki
  • režiser se preveč ponavlja
5Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
5.9

Naslov: Anna
Premiera: 20. junij 2019
Žanr: akcija, triler
Država: Francija
Igrajo: Sasha Luss, Helen Mirren, Luke Evans, Cillian Murphy
Režija: Luc Besson


OPIS:

Anna Poliatova (Sasha Luss) ni samo manekenka, ampak dela tudi kot vohunka. Ko se namreč zaradi nasilnega odnosa znajde v precepu, ji rešitev iz navidezno brezizhodnega položaja ponudi Alex Tchenkov (Luke Evans), agent KGB. Anna se mora tako obenem boriti za svobodo in ostati skrita pred neumornimi agenti CIE, ki so ji vedno bolj za petami.


FILMSTART. RECENZIJA:

Luc Besson se je po bledem Valerianu tokrat odločil, da se zateče k preizkušenem receptu – k fatalni akcijski junakinji. Leta 1999 ji je bilo ime Nikita, leta 2014 Lucy, tokrat pa gre za Anno, platinasto blond manekenko, ki je pod čudovito fasado hladnokrvna morilka iz vrst KGB-ja. Gre za klasičen vohunski triler, ki ni sam po sebi nič posebno pretresljivega ali novega, prav tako pa je precej površinski, a še vseeno je Anna soliden žanrski izdelek, ki prežene dolgčas z ravno prav zamotano zgodbo. Še najbolj nerodno izpadejo prepogosti časovni preskoki (tedni, meseci, leta), ki so na začetku begajoči, se jih pa vsaj kmalu navadimo, ker je v ospredju vedno protagonistka, bi pa tudi kronološko zgodba delovala čisto zadovoljivo; če ne snemaš ravno Mementa, se je pač nesmiselno ubadati s časovnim skokom vsakih deset minut. Vseeno nas film ne bombardira z neobvladljivo množico likov ali prevar, ki bi povzročile kaos, kot se je zgodilo Atomski blondinki.

Lik Anne je narejen dovolj kompleksno, da ves čas preseneča; še vizualno nalašč deluje krhko, skoraj porcelanasto. Dostopa do njenih misli nimamo, njeni obrazni izrazi pa so težko berljivi, zato se moramo zadovoljiti z namigom tu ali tam, nasploh pa je prikazana zelo hladno in preračunljivo. Na trenutke vseeno opazimo njeno bolj človeško stran, ko se na primer zlomi in zatrdi, da ne more več – čeprav ravno taki trenutki na njen značaj mečejo še večje sume. Dodana vrednost pa je, da je Sasha Luss tudi v resnici manekenka (dela za oblikovalce, kot so Dior, Chanel, Valentina, Max Mara, Tommy Hilfiger, Karl Lagerfeld, Moschino itd.). Sploh pa ima kar dve redni službi in pri obeh je vrhunska, tega ne zmore niti Ethan Hunt! Šalo na stran, Luss je presenetljivo dobra izbira za Anno, malo preveč lesena je le pri ljubezenskih scenah. Novinko spremlja nekaj prekaljenih igralskih mačkov, izstopa predvsem neprepoznavna Helen Mirren kot Olga, Annina nadrejena v KGB. Njena stoičnost in veličastnost prideta v tako avtoritativni vlogi še bolj do izraza, bolje pa bi se lahko odrezala tako Luke Evans kot Cillian Murphy, ki izpadeta precej tipsko.

Tematsko gre za »staro klasiko«, Ameriko proti Rusiji, kar je že do konca izpeto, vendar pa se zdi, da Besson vsega skupaj ne jemlje preveč resno in se ne obremenjuje s tem rivalstvom, ampak se iz obeh strani po malem tudi norčuje. To je pohvalno, saj ne podcenjuje publike, za nameček pa poskrbi še za dobro kritiko družbe, ki dih jemajočo žensko vedno podcenjuje in objektivizira. Anna je prototip moške v ženskem svetu, ki lahko vse topoumne moške, ki se mečejo za njo, z ostrim umom in sposobnostmi tako prinese okrog, da ne bodo doumeli, kaj jih je doletelo. Če na papirju spominja na Rdečega vrabca, je v praksi ravno njegovo nasprotje – kjer se Dominika opravičuje in se podreja, se Anna upre in doseže svoje. Ni pa v tem kontekstu nič presenetljivega, koliko negativnih mnenj je doletelo Anno, saj je v svojem bistvu pač še ena akcijska junakinja – ko pa se na sceni pojavi še en povprečen akcijski junak, se seveda nihče ne priduša, da jih je bilo že preveč, pa jih je za cel ocean in še čez. Res pa je, da bi se lahko Besson kot ustvarjalec ozrl še v kakšno drugo smer.

 

The post Ogledano: Anna (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-anna-2019/feed/ 0
Pet serij, vrednih ogleda (pomlad–poletje 2019) https://filmstart.si/novice/tv-novice/pet-serij-vrednih-ogleda-pomlad-poletje-2019/ https://filmstart.si/novice/tv-novice/pet-serij-vrednih-ogleda-pomlad-poletje-2019/#respond Thu, 18 Jul 2019 01:20:00 +0000 https://filmstart.si/?p=16782 Poletni meseci so bili nekoč čas, ko je šla televizija na počitnice, z njo pa tudi vse glavne TV-serije. Klasični televizijski kanali poleti predvajajo ponovitve lahkotnih komedij, krimičev, redke nove serije pa so bile večinoma le poskusne in eksperimentalne; ena izmed njih je Soba 104 na HBO, ki je bila za drugo sezono sicer že […]

The post Pet serij, vrednih ogleda (pomlad–poletje 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Poletni meseci so bili nekoč čas, ko je šla televizija na počitnice, z njo pa tudi vse glavne TV-serije. Klasični televizijski kanali poleti predvajajo ponovitve lahkotnih komedij, krimičev, redke nove serije pa so bile večinoma le poskusne in eksperimentalne; ena izmed njih je Soba 104 na HBO, ki je bila za drugo sezono sicer že premaknjena na jesenski termin.

Odkar pa so v ospredje prišli spletni portali, kot so Netflix, Hulu in Amazon, so se poletni televizijski meseci precej spremenili, že nekaj let so tudi odmevne serije v etru ravno v tem terminu. Letos so to Deklina zgodba, Majhne laži in Stranger Things. Prvi dve sicer že izgubljata na kakovosti scenarijev, saj obe zgodbi ne najdeta poti iz točke, kjer sta se znašli v prejšnjih sezonah. Stranger Things pa nadaljuje svojo zgodbo z dobro napisano tretjo sezono, ki se razvija po jasno zastavljeni poti lahkotne poletne znanstvenofantastične serije.

Glavnim trem serijam gre dodati še kar nekaj manjših, a zato nič manj vrednih, med njimi izstopajo Pose, ki raziskuje ameriško LGBT sceno 80. let; Good Omens, ekranizacija istoimenskega romana Terryja Pratchetta in Neila Gaimana; zadnja sezona serije Jessica Jones, s katero se zaključuje tudi Marvel-Netflix pogodba, ki je na portal Netflix pripeljala 4 Marvelove superjunake in 2. sezona serije The OA. A to še zdaleč ni vse. Do konca poletja nam bo Netflix ponudil še težko pričakovano zadnjo sezono serije Orange is the new black (26. julij) in drugo sezono serije Mindhunter (16. avgust), ki raziskuje psihologijo ameriških serijskih morilcev v letih, ko sta bili kriminalna in forenzična psihologija še v povojih.

Spodaj predstavljam svoj izbor serij, ki se mi jih zdi primerno v teh poletnih tednih nadoknaditi. Razvrščene so po datumu premiere.

Fleabag (4. marec, BBC in Amazon)


Fleabag je serija angleške igralke in scenaristke Phoebe Waller-Bridge, ki je med drugim napisala tudi serijo Ubij Eve, igrala v angleški seriji Broadchurch ter naj bi sodelovala pri pripravi scenarija naslednjega filma o Jamesu Bondu in v njem tudi igrala v še nerazkriti vlogi. Fleabag je serija o življenju mlade ženske (igra jo kar Waller-Bridge), ki se sooča s smrtjo najboljše prijateljice, težavno družino in kopico neuspešnih bolj ali manj resnih zvez. Serija je bila tako v ZDA kot tudi v Veliki Britaniji pravi hit, predvsem zaradi značilnega humorja in politično nekorektne poštenosti, ki ju prinaša prav Waller-Bridge. Druga in zadnja sezona je mogoče celo boljša od prve, saj prinaša poleg zelo dobro premišljenih trenutkov, v katerih protagonistka ruši četrto steno, tudi kar nekaj igralsko izpiljenih likov in monologov, predvsem tistih, ki jih imata Andrew Scott in Kristin Scott Thomas.

Bonding (24. april, Netflix)


Odkrito o seksu se zdi glavna značilnost serij letošnjega leta. Seznam je kar dolg, od že omenjenih Fleabag in Pose, do serij Sex Education in Euphoria (dostopna na HBO GO). Na dolg seznam teh serij spada tudi Bonding, črna komedija o svetu BDSM seksa. Glavna junakinja Tiff (Zoe Levin) je študentka, ki si mesečno plačo zaokroža z delom v klubu kot t. i. Dominatrix. Vse se začne, ko izbere svojega najboljšega prijatelja Peta (Brendan Scannell) za asistenta pri delu. Serija se trži s tem, da vsebuje pravo dozo črnega humorja, ki pa žal ostaja v mejah prevelike politične korektnosti. To sicer ne pokvari serije, saj ustvarjalci niso pozabili na nekaj resnih, skoraj tragičnih trenutkov in seveda na primerne cliffhangerje, ki te skorajda prisilijo, da serijo pogledaš v enem kosu; to sicer ne bo težko, saj serijo sestavlja 7 epizod, najdaljša pa je dolga le 15 minut.

Černobil (Chernobyl, 6. maj, HBO, dostopno na HBO GO)


To je serija, ki nikakor ne rabi predstavitev, saj se o njej govori že kar nekaj mesecev. Govori o tem, kaj se je zgodilo med oziroma po černobilski nesreči, ki velja za največjo jedrsko nesrečo v človeški zgodovini. Černobil si je sicer dovolil kar nekaj “pesniške svobode”, predvsem pri liku Ulane Khomyuk (Emily Watson), ki je sestavljen iz večjega števila znanstvenikov in znanstvenic, ki so sodelovali pri raziskovanju nesreče. Če zaenkrat pustimo ob strani politične poglede na serijo, ki naj bi spet zbujala strah pred komunizmom, kar pa, resnici na ljubo, počne skoraj vsaka ameriška serija, imamo pred seboj kakovostno izveden televizijski produkt iz vseh zornih kotov (tako tehničnih kot tudi igralskih ali scenarističnih).

Years and years (14. maj, BBC in HBO)


Serija sledi družini Lyons iz Manchestra petnajst let v prihodnost. Zgodba se začne leta 2019, ko se na političnem prizorišču pojavi nova političarka Vivienne Rook (Emma Thompson), ki že v prvem intervjuju sproži državni škandal, ko reče, da jo ne briga za Izraelsko-Palestinsko krizo. V naslednjih letih se odnosi med ZDA in Kitajsko tako pokvarijo, da se njuna ekonomska vojna spremeni v pravo vojno, ko Donald Trump, ki je bil izvoljen za drugi mandat, vrže jedrsko bombo na otok Hong Sha Dao, že prej pa Rusija dokončno zasede celotno Ukrajino. Skozi vse to se družina Lyons sooča s težavami, ki jih novi svet prinaša s seboj: gospodarsko krizo, bančno krizo, celo begunsko krizo. Jasno je, da je serija kritika sedanjosti, saj se marsikateri dogodek zdi precej verjeten tudi v našem trenutnem svetu. Ne manjka niti odkritih monologov, ki ne glede na svojo vsebinsko kvaliteto delujejo preveč odkrito propagandni, a scenarist Russell T. Davis (Queer as Folk, Doctor Who, Cucumber) je uspel te trenutke omiliti. Serija ima predvsem dobro okarakterizirane like, na katere se gledalec hitro naveže in z njimi sočustvuje tudi v najtemnejših trenutkih.

Final space (druga sezona) (24. junij, Cartoon Network)


Serija sledi pustolovščinam astronavta Garyja in nejgovega prijatelja Mooncakea, ki iščeta rešitev na vprašanja, kaj je kraj Final Space. V animirani seriji ne manjka medgalaktičnih zabavnih pustolovščin in humorja vseh sort. Grafično je serija vrhunska, prav tako ponuja kar nekaj izjemnih in odštekanih idej, čeprav so bili šibka točka prve sezone trenutki, ko naj bi liki kazali svoja čustva, kot na primer ljubezenski trenutki med Garyjem in Quinn. Druga sezona je to šibko točko na ponekod rešila, ponekod pa še ne povsem. A vsekakor je druga sezona skoraj enakovredna prvi, saj se zdi, da imajo ustvarjalci jasno začrtano zgodbo, ki jo hočejo povedati. A ne glede na to je serija Final space prava lahkotna animirana znanstvena fantastika za poletne dni.

The post Pet serij, vrednih ogleda (pomlad–poletje 2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/novice/tv-novice/pet-serij-vrednih-ogleda-pomlad-poletje-2019/feed/ 0
Ogledano: Otroška igra (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-otroska-igra-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-otroska-igra-2019/#respond Sun, 30 Jun 2019 08:02:57 +0000 https://filmstart.si/?p=16762 Ogledano: Otroška igra (2019)METACRITIC.COM4.8IMDB.COM6.4ROTTENTOMATOES.COM6FILMSTART.SI4.8POZITIVNOhumorNEGATIVNOfilm ni strašennepotrebna posodobitev predzgodbeneizvirni umori2019-06-305.5Skupna ocenaOcena bralcev: (1 Glasuj)9.2Naslov: Otroška igra (Child’s Play) Premiera: 20. junij 2019 Žanr: grozljivka Država: Francija/Kanada/ZDA Igrajo: Aubrey Plaza, Mark Hamill, Gabriel Bateman Režija: Lars Klevberg OPIS: Karen Barclay (Aubrey Plaza) ne najde skupnega jezika s sinom Andyjem (Gabriel Bateman), kar še bolj otežuje njuna selitev v novo stanovanje. Nova […]

The post Ogledano: Otroška igra (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Otroška igra (2019)
METACRITIC.COM4.8
IMDB.COM6.4
ROTTENTOMATOES.COM6
FILMSTART.SI4.8
POZITIVNO
  • humor
NEGATIVNO
  • film ni strašen
  • nepotrebna posodobitev predzgodbe
  • neizvirni umori
5.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
9.2

Naslov: Otroška igra (Child’s Play)
Premiera: 20. junij 2019
Žanr: grozljivka
Država: Francija/Kanada/ZDA
Igrajo: Aubrey Plaza, Mark Hamill, Gabriel Bateman
Režija: Lars Klevberg


OPIS:

Karen Barclay (Aubrey Plaza) ne najde skupnega jezika s sinom Andyjem (Gabriel Bateman), kar še bolj otežuje njuna selitev v novo stanovanje. Nova priložnost za krpanje lukenj v njunem odnosu se pokaže v lutki, ki jo Karen podari Andyju, a ta hitro spozna, da Chucky (glas Marka Hamilla), kot se igrača poimenuje kar sama, morda ni tako nedolžen kot se zdi na prvi pogled.


FILMSTART. RECENZIJA:

O tem, da filmsko tržišče preplavljajo takšni in drugačni rimejki, je bilo prelitega veliko črnila. Hollywood postaja vse bolj neizviren – redko naletimo na kakšno svežo zamisel, pri večini novih filmov gre za nadaljevanja, predzgodbe, rimejke, predelave, spin-offe, adaptacije in druge načine žvečenja znanega materiala. Osebno me rimejki ne motijo toliko, sploh ker je žanr grozljivke doživel tudi nekaj svetlih izjem. Nekateri so bili namreč povsem solidni in zabavni izdelki, ki so izvirnik predstavili novim generacijam (denimo Teksaški pokol z motorko [Texas Chainsaw Massacre, 2003, rež. Marcus Nispel]), spet drugi so poskrbeli za ponovno popularizacijo žanra (Tisto [It, 2017, rež. Andy Muscietti]. Žal Otroška igra ne spada v nobeno od teh kategorij, ob vsem tem pa se zdi, da gre ob sedmih nadaljevanjih, ki jih je original povil (zadnjega leta 2017), za povsem nepotreben reboot.

Morilska lutka, ki sliši na ime Chucky, je sicer kultna filmska ikona in maskota, ki se je vžgala v popkulturni kolektivni spomin že pred dobrimi tremi desetletji – podobno kot je to uspelo tudi Freddyju Kruegerju, Jasonu Vorheesu, Michaelu Myersu in drugim. V izvirniku smo priča tudi Chuckyjevemu nastanku; serijski morilec Charles Lee Ray se po tem, ko ga policaj ustreli, poškodovan zateče v trgovino igrač, kjer v zadnjih izdihljajih življenja zapriseže maščevanje svojemu krvniku, njegova duša pa se po smrti s pomočjo vuduja naseli v najbližji primeren predmet – na videz prijazno lutko Chuckyja. Občutna razlika je torej že v antagonistovi predzgodbi, saj je Chucky v novem filmu le plod besa izkoriščanega delavca v tovarni lutk. Z drugimi besedami – že uvodnih deset minut je kritičnih in to v slabem smislu, saj je zelo težko kupiti dejstvo, da se da tehnologijo, vstavljeno v otroško igračo, z nekaj karikirano preprostimi ukazi tako zmanipulirati, da se nedolžna lutka spremeni v neustavljiv morilski stroj. A tu se nedoslednosti in površnosti ne končajo.

Nov Chucky ni posodobljen le vizualno – pri čemer si gledalec postavi tehtno vprašanje, kateri starš bi otroku sploh kupil tako neprivlačno igračo, četudi ta ne bi bila usodno defektna –, ampak je tudi sinhroniziran z najnovejšo tehnologijo. Lutkin najnovejši uporabnik (milenijec!) jo prek USB-priključka poveže s svojim pametnim telefonom in ostalimi napravami, ki so prav tako produkti korporacije Kaslan, ali pa vsaj operirajo z njihovo aplikacijo. A prav s tem ustvarjalci pljunejo v lastno skledo. Ko Chuckyja oropajo paranormalnih temeljev, jim ne uspe najti enako prepričljivega nadomestka v realnem svetu. Zdi se namreč, da se celoten film odvija v vzporednem svetu, kjer so vse tehnološke napravice v posredni ali neposredni povezavi z zloveščo korporacijo, kar je seveda pretirano priročno za našega malega antagonista. Njegova najljubša tarča, deček Andy, si seveda lasti ustrezno aplikacijo, lutka se lahko poveže tudi z njegovo televizijo in zvočniki, soseda si domov naroči Kaslanov taksi in nasploh se zdi, kot da ima korporacija večji domet, kot ga ima Apple v našem svetu. Pretirano poglabljanje v zasnovo se ustvarjalcem tokrat očitno ni izplačalo, ob vseh kvaziposodobitvah pa so pozabili posodobiti najosnovnejše – naslov. Igra, ki nam jo namreč obljublja, se na koncu ne izkaže za otroško, ampak zgolj za otročjo.

Vse to bi bilo mogoče spregledati, če bi bil končni izdelek vsaj malce grozljiv. Chucky 2.0 je torej pravi kralj tehnologije, a so njegovi umori kljub temu presneto dolgočasni, neizvirni in privlečeni za lase. Žrtev, ovita z verigo božičnih lučk, ki počasi izginja v žrelu kosilnice, a se pri tem niti ne poskuša iz nje izmotati, je pač vredna našega zavijanja z očmi in ne sočutja. Ne pomagajo niti ostali liki, saj so ali pretirano poenostavljeni ali pa slabo odigrani. Mama glavnega junaka je predstavljena izjemno antipatično, k čemur pripomore tudi ne ravno vrhunska igra Aubrey Plaza, tako da nam je na koncu filma skorajda vseeno, kakšna bo njena usoda. Andy je sicer toplejši in ima potencial, da gledalcu priraste k srcu, a ga pri tem ovira precej zelena igralska predstava mladega Gabriela Batemana. Še najbolj simpatična sta soseda Doreen in njen sin, policaj, ki ju žal vidimo premalo, zelo zabaven pa je legendarni Hamill, ki ga poznamo po vlogi Luka Skywalkerja iz Vojne zvezd, ki Chuckyja ustrezno uglasi tako v komičnih kot tudi grozljivih trenutkih.

Ob vseh spodrsljajih pa film presenetljivo briljira v ohranjanju komičnosti, ki je zaščitna znamka celotne franšize in neredki so prizori, ob katerih se gledalec pristno nasmeje. Verjetno najbolj zapomnljiva med njimi sta celotna zmešnjava s precej morbidnim Andyjevim darilom za sosedo ali pa Chuckyjevo prisrčno treniranje strašljivega izraza. Podobnih drobcev je še kar nekaj, tako da dvignejo filmsko izkušnjo na višjo raven.

Najnovejša Otroška igra je bila zagotovo mišljena tudi kot reboot celotne franšize, a ni težko uganiti, kako uspešni so bili ustvarjalci pri tem. Dovolj je bil že pogled na pretežno mlajšo publiko v kinodvorani, ki je – tudi med bolj napetimi trenutki – na svojih telefonih vneto pregledovala najnovejša obvestila z družbenih omrežij. In to je za našega Chuckyja, ki je predstavljen kot najsodobnejša tehnološka igrača, zagotovo nizek udarec.

The post Ogledano: Otroška igra (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-otroska-igra-2019/feed/ 0
Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019) https://filmstart.si/kritike/ogledano-mozje-x-temni-feniks-2019/ https://filmstart.si/kritike/ogledano-mozje-x-temni-feniks-2019/#respond Sun, 23 Jun 2019 23:02:22 +0000 https://filmstart.si/?p=16744 Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019)Metacritic.com4.3IMDB.com6.1Rottentomatoes.com2.3Filmstart.si4.5Pozitivnosoundtrack mojstra ZimmerjaNegativnoSophie Turner ni dorasla vlogifilm brez prave vizije2019-06-244.3Skupna ocenaOcena bralcev: (1 Glasuj)3.0Naslov: Možje X: Temni Feniks (Dark Phoenix) Premiera: 6. junij 2019 Žanr: akcija, znanstvena fantastika Država: ZDA Igrajo: Sophie Turner, Jennifer Lawrence, Jessica Chastain Režija: Simon Kinberg OPIS: Možje X se na nevarni nalogi v vesolju soočijo […]

The post Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019)
Metacritic.com4.3
IMDB.com6.1
Rottentomatoes.com2.3
Filmstart.si4.5
Pozitivno
  • soundtrack mojstra Zimmerja
Negativno
  • Sophie Turner ni dorasla vlogi
  • film brez prave vizije
4.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
3.0

Naslov: Možje X: Temni Feniks (Dark Phoenix)
Premiera: 6. junij 2019
Žanr: akcija, znanstvena fantastika
Država: ZDA
Igrajo: Sophie Turner, Jennifer Lawrence, Jessica Chastain
Režija: Simon Kinberg


OPIS:

Možje X se na nevarni nalogi v vesolju soočijo z neznanim pojavom, ki se po spletu nesrečnih okoliščin naseli v Jean Grey (Sophie Turner) in iz nje naredi daleč najmočnejšo predstavnico mutantov. Jean je pod okrilje profesorja X (James McAvoy) prišla že v mladosti, ko je v tragični prometni nesreči izgubila starše, a ko ji nova moč razkrije dolgo varovano skrivnost, se počuti izdano. V njej pa se počasi razrašča tema, ki grozi, da bo pogoltnila prav vse …


FILMSTART. RECENZIJA:

Feniks je mitološko bitje, ki umre v plamenih samo zato, da se lahko iz njih nadvse veličastno ponovno rodi. Temni feniks si je tega morda res želel, a včasih je želja pač premalo. Film je bil sicer končan že v oktobru 2017, a so zaradi slabih odzivov testne publike ponovno posneli celotno tretje dejanje, kar ni nikoli dober znak – mimogrede, tudi Nove mutante (New Mutants), trenutno zadnji film, povezan s franšizo Možje X, mrcvarijo že toliko časa, da je postalo vprašljivo, če bodo sploh kdaj izšli. Temni feniks je sicer dvanajsti film celotne franšize in neposredno nadaljevanje blede Apokalipse izpred treh let, ko so izjemnega Oscarja Isaaca stlačili v neprepoznavno faraonsko pojavo in ga prisilili v govorjenje nebuloz – stavim, da se mu je kar kolcalo po Alexu Garlandu. Feniks je sicer stal 200 milijonov dolarjev in je celo režijski prvenec sicer producenta in scenarista Simona Kinberga, le kaj bi lahko šlo narobe, kajne? Očitno veliko, saj je film pogorel in ima najslabši premierni vikend v zgodovini franšize.

Razlogov za tak neuspeh je več, in enemu izmed njih je ime Sophie Turner. Igralka, ki je zaslovela z Igro prestolov, si je kot protagonistka Jean Grey zadala pretežko nalogo. Vlogi sploh ni dorasla, saj nima nobenega razpona čustev, ampak jo večinoma najdemo v dveh stanjih – ali se cmeri ali pa recitira. V intervjujih je sicer povedala, da je kot pripravo na vlogo raziskovala duševne bolezni, kar pa se ne opazi, pa tudi, če bi se, ne bi dodalo prav nobenega novega vidika franšizi, ki se že ves svoj obstoj pogosto ukvarja ravno s presečiščem norosti in drugačnosti. Tudi ostali igralci so brez življenja in delujejo popolnoma neprepričani v projekt. Ko mora Jennifer Lawrence kot Mystique izustiti nepotrebno (ampak trendi!) feministično floskulo, ob kateri lahko samo zavijemo z očmi, je prezir na njenem obrazu nezgrešljiv. Lik profesorja Charlesa Xavierja pa je postal tako nadležen in nespretno zapeljan v smer negativca, da je še dobro, da se franšiza zaključuje/seli/kar koli pač že počne, ostali pa so tako precej bledi in ne pridejo dovolj v ospredje. Sicer pa si vsi vsevprek izpovedujejo ljubezen, niti en kader pa ni namenjen temu, kako so se ta čustva sploh razvila, tako da vse skupaj izpade prisiljeno in nasploh osladno. Temni feniks je hkrati prvi film brez Wolverina Hugha Jackmana, in res ga pogrešamo. Edini, ki ga je užitek gledati, je Michael Fassbender kot Magneto, saj ima sposobnosti, ki na ekranu res izpadejo šokantne, poleg tega pa je edini, ki se je malo vživel v samo zgodbo. Svetla točka filma pa je nedvomno soundtrack, pod katerega je podpisan mojster Hans Zimmer. Iz podpovprečnega blockbusterja iztisne še zadnjo kapljo in ustvari vsaj občutek malo bolj epskega vzdušja, sploh v hipnotični sceni, ko se v Jean naseljuje vesoljska energija.

Sicer pa vladata totalen kaos in zmeda. Zgodba ima nesmiselne obrate, motivacije likov se nepojasnjeno spreminjajo iz minute v minuto, zlobneži iz vesolja z na devetdeset stopinjah oprano Jessico Chastain (Vuk) na čelu pa najprej delujejo nevarno, a razočarajo v svojem razvoju in v odločilni bitki ne pokažejo nič novega. Res razjezi dejstvo, da so nas v preteklih letih premamili in navdušili z Dnevi prihodnje preteklosti (2014), Loganom (2017) in prvo sezono serije Legion (2017), zdaj pa za veliki finale ne samo razočarajo, ampak prav zares strmoglavijo. Prav vidi se, da ni bilo prave vizije, in končni izdelek je pravi polom – bolj oskubljena kura kot pa žareči feniks.

 

The post Ogledano: Možje X: Temni Feniks (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/kritike/ogledano-mozje-x-temni-feniks-2019/feed/ 0
Napovednik: Doctor Sleep (2019) https://filmstart.si/novice/napovednik-doctor-sleep-2019/ https://filmstart.si/novice/napovednik-doctor-sleep-2019/#respond Thu, 20 Jun 2019 20:32:11 +0000 https://filmstart.si/?p=16733 Stephen King je nesporen kralj pisanih grozljivk, številne filmske in televizijske adaptacije, ki jih njegova dela doživljajo v zadnjih letih, pa dokazujejo, da se ga bo enak naziv (seveda posredno) prijel tudi v drugem mediju. Leta 2017 je denimo Tisto (It, 2017, rež. Andy Muschietti) postalo eden najuspešnejših filmov tistega leta in najbolj dobičkonosna grozljivka vseh […]

The post Napovednik: Doctor Sleep (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
Stephen King je nesporen kralj pisanih grozljivk, številne filmske in televizijske adaptacije, ki jih njegova dela doživljajo v zadnjih letih, pa dokazujejo, da se ga bo enak naziv (seveda posredno) prijel tudi v drugem mediju. Leta 2017 je denimo Tisto (It, 2017, rež. Andy Muschietti) postalo eden najuspešnejših filmov tistega leta in najbolj dobičkonosna grozljivka vseh časov, samo letos pa na oboževalce žanra čakajo štiri nove Kingove poslastice. Bolj ali manj uspešno Mačje pokopališče (Pet Sematary, 2019, rež. Kevin Kölsch, in Dennis Widmyer) je že za nami, čakajo pa nas še Tisto: Drugo poglavje (It Chapter Two, 2019, rež. Andy Muschietti), Doctor Sleep in In The Tall Grass (2019, rež. Vincenzo Natali).

Doctor Sleep je pravzaprav nadaljevanje romana in filma Izžarevanje (The Shining, 1980), kjer je v glavni vlogi zaigral Jack Nicholson, režije pa se je lotil slavni Stanley Kubrick. Glede na to, da velja za ne samo žanrsko, ampak tudi filmsko klasiko na sploh, za film, ki ga portal IMDb uvršča na 63. mesto najbolje ocenjenih, za film, ki še danes buri duhove in govori o simboliki, o kateri se je pisalo še desetletja pozneje, je pravzaprav zanimivo, da ga je filmska akademija popolnoma prešpricala, leto kasneje pa je prejel celo dve nominaciji za zlato malino za najslabšo igralko (Shelley Duvall) in najslabšega režiserja. A čas je pokazal, da je šlo za nerazumljen biser, ki, kot že omenjeno, še danes velja za mejnik grozljivke.

Režije nadaljevanja se je lotil Mike Flanagan, sicer še dokaj sveže ime, ki pa ima za seboj že kar nekaj izjemnih del (Oculus, 2013, Hush, 2016 in serija The Haunting of Hill House, 2018–), predlani pa se je za Netflix že lotil Kingovega romana Gerald’s Game, ki je pozitivno presenetil vse. Zgodba se osredotoča na odraslega Dannyja, alkoholika, ki ga bo upodobil Ewan McGregor in ki se še zmeraj ubada s posledicami grozodejstev, ki jih je prestal v otroštvu. Ob poskusu streznitve se mora znova spopasti s svojo preteklostjo, ob tem pa sreča še dekle, ki ima podobne sposobnosti, kot jih ima sam …

Pri prvem filmu je kasneje dvignilo veliko prahu tudi dejstvo, da je King filmsko adaptacijo javno popljuval, zato je pritisk glede nadaljevanja razumljivo velik. Režiser obljublja, da je ostal zvest knjižni predlogi, ali gre za resnico ali pa samo za tolažeče floskule, pa bomo ugotovili novembra.

The post Napovednik: Doctor Sleep (2019) appeared first on Filmstart.

]]>
https://filmstart.si/novice/napovednik-doctor-sleep-2019/feed/ 0